Drago Jančar: v noči zgodovinskega nasilja žari njen obraz

Pisatelj in akademik Drago Jančar je doslej prejel kresnika za svoja romana Zvenenje v glavi (1998) in Katarina, pav in jezuit (2000) ter bil še dvakrat v najožjem krogu nominirancev zanj (Posmehljivo poželenje, 1993; Drevo brez imena, 2008). Letos se je med izbrano peterico finalistov uvrstil s svojim najnovejšim romanom To noč sem jo videl (Založba Modrijan), v katerem pet udeležencev dramatičnega zgodovinskega dogajanja iz lastnih doživetij, spominov in videnj spleta zgodbo »o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, ki jo je vase potegnil vrtinec nemirne zgodovine.«

Dogajanje romana To noč sem jo videl je postavljeno pretežno v naše kraje zadnja leta pred drugo svetovno vojno in v krute čase vojaškega nasilja do njenega formalnega konca, v katerem so bili značaji posameznikov izpostavljeni najtežjim življenjskim in etičnim preizkušnjam. Ste našli za izbrane protagoniste oz. pripovedovalce spodbude v konkretnih zgodovinskih osebnostih in dogodkih ali pa so tako protagonisti kot dogodki povsem izmišljeni?

Kdor hoče vedeti, kakšno je resnično ozadje romana, lahko prebere v časopisu za slovensko krajevno zgodovino Kronika (leta 2006, letnik 54, številka 2) besedilo Marije Cvetek, ki je zbrala različne podatke in pričevanja o medvojnih in predvojnih dogodkih na strmolski graščini, še posebej pričevanje grajske gospodinje Vilme Mlakar. Gre za zadnja leta življenja in tragični konec Ksenije in Rada Hribarja. V romanu sta dobila drugi imeni, ne samo iz pietetnih razlogov, tudi zato, ker se literarno tkivo odmika od resničnosti in se spet k njej vrača … »naše izmišljene zgodbe, narejene iz resničnosti…«, kot pravi H. C. Andersen. Sicer pa imajo konkretne zgodovinske osebnosti in dogodki v romanu približno toliko skupnega z resničnimi dogodki kot v romanu Severni sij članki mariborskega Večernika Jutra iz leta 1938, ki poročajo o uboju dveh ljudi, moškega in ženske v zasneženem gozdu na Pohorju.

Roman sestavlja pet poglavij, ki jih oblikuje pet pripovedovalcev in neposrednih udeležencev dogajanja obenem (major kraljeve konjenice Stevan Radovanović, Veronikin učitelj ježe in ljubimec; Veronikina mati Josipina; zdravnik Wehrmachta Horst; Veronikina gospodinja Joži; Ivan Jeranko, kmet in partizan). Z načinom pripovedovanja se niste odrekli le klasični avtorjevi vsevednosti ter približali sodobni pluralnosti in negotovosti resnice, ampak ste iz več zelo osebnih socialnih, značajskih in kulturnih izkušenj oz. optik gledanja osvetlili osrednjo zgodbo neukrotljive Veronikine ljubezni, njenega dvakrat potrjenega zakona in nazadnje nasilno odvzete svobode in življenja. Kako ste se vživljali v posamezne pripovedovalce in kako ste skozi njihovo duševnost in doživljajski svet oživljali druge protagoniste univerzalne igre ljubezni in nasilja?

Gustave Flaubert je dal enkrat za vselej odgovor na to vprašanje: Madame Bovary, c'est moi. S svojimi junaki, v njih, iz njih moraš živeti, če hočeš o njih pisati tako, da ti bo bralec verjel. V univerzalni igri ljubezni in nasilja, kot pravite, pa ne gre samo za različne značaje in optike, gre predvsem za nekakšne prozne poeme, nekakšne glasbene motive: v prvem zgodba ali izpoved o izgubljeni ljubezni, v drugem tožba matere nad izginotjem hčerke, potem je tu zdravnik in hkrati vojak, ki se sprašuje o smislu in nesmislu vojne, gospodinja o zvestobi in vztrajnem spominu preživelih in nazadnje o zgodba o ubijanju in vprašanju človekove vesti.

V središču vaše pozornosti je lepa, bistroumna, a tudi muhasta in ekstravagantna Veronika, ki s svojo vedrino in prostodušnostjo ne obvladljivo privlači moške poglede, hrepenenja in strasti, a vzbuja tudi enako močne dvome, sume in obsodbe. Koliko je njena prvinska nadarjenost za harmonično sožitje s konji in ljudmi idealizirana, da bi bil na koncu porazni obraz družbenega nereda, protinaravnega nasilja in njene mučeniške žrtve na prizorišču širšega bratomornega državljanskega spopada toliko bolj presunljiv?

Vstopila je v roman in resnična oseba je postajala nekaj drugega, vstopila je v moj svet in znašla se je med ljudmi, ki jih v življenju ni poznala in v krajih, kjer ni nikoli hodila, v nekih mojih svetovih in krajih, Vranju v južni Srbiji, kjer sem služil vojaški rok, znašla se je v Mariboru leta 1938, po katerem hodijo junaki Severnega sija, v Palmanovi, kakor da bi bila živa, nekdo oživlja spomin nanjo v Münchnu in nekdo drug na vaškem partizanskem pogrebu. In tisti, ki o njej pripovedujejo, jo tako vidijo. V noči zgodovinskega kaosa in nasilja žari njen obraz, ja, mogoče tudi idealiziran. Jaz sem jo tako videl.

V romanu se vsaj trije pripovedovalci neposredno sprašujejo o tem, koliko so s svojimi dejanji neposredno prispevali k tragičnemu razpletu družinske zgodbe obeh Zarnikovih, Veronike in Lea (mati Josipina, Nemec Horst in partizan Ivan Jeranek). Kot je videti, je poleg svetovne vojne, vere, ideologije, socialne pripadnosti, izobrazbe … na usodo in slabo vest posameznika lahko ključ no vplivala, denimo, senca ljubosumja, nemara celo maščevalnosti in sovraštva (pri Ivanu), ali želja po povrnitvi patriarhalnega reda v družinsko in rodbinsko življenje (pri Josipini) ali občutek, da kot pripadnik tuje zasedbene vojske ne bi smel prijateljevati z domačimi prebivalci (pri Horstu). Je bil vaš namen skozi doživljanje in usode posameznikov spregovoriti o krutem času vojne, ki se najbolj pogubno zažre prav v duševnost posameznika?

V neki točki romana imamo tako rekoč antični dramski nesporazum, izvirajoč iz junakove nevednosti in zasnutek tragičnega razpleta. Junak romana, Jeranek, vidi skozi kletno okno zapora nemškega zdravnika, Veronikinega prijatelja, ki govori z gestapovskim poveljnikom. In ne ve, da po Veronikinem naročilu nemški zdravnik v tistem pogovoru rešuje prav njega. In ga reši. Da bi lahko pozneje v njegovi štorasto zaljubljeni in ljubosumni glavi nastala iz tega dogodka prava blodnja, čeprav zanj povsem racionalna, ki sproži vlak nasilja. In povozi njo, ki jo na svoj čuden način ljubi. Tu se zanj začne njegovo bojevanje s spominom, z vestjo, s krivdo brez krivde. In tudi za vse druge »protagoniste«.

Posledice zunanjih in notranjih brazgotin vojnih grozot je mogoče prepoznati v nerealističnih spominskih in domišljijskih videnjih, ki jih doživljajo Stevo med ponižanimi ujetniki v Palmanovi, Veronikina mati Josipina na graščini in v moščanskem stanovanju, ali ki v demoničnih mešanicah ptiča in podgane preganjajo slabo vest partizana Ivana. Koliko so primesi domišljijskega in fantastičnega v funkciji mehčanja realizma ter obenem njegovega razpiranja v sfere metafizičnega?

Prebrali ste bistven poudarek. Gospa Josipina se pogovarja s svojim mrtvim možem, Stevo Veroniko vidi hoditi po hodniku ujetniške barake, Jeranek se ne more znebiti neke temne sanjske podobe. Čeprav imamo sorazmerno enostavno pripovedovano zgodbo, se v glavah preživelih ljudi spomin giblje čez robove realnega, sunki zavesti tipajo v iracionalno, v podobe in privide, ki so onkraj življenjskega izkustva. V literaturi so simboli in metafore že tudi dotik nečesa metafizičnega, onkraj smrtnega.

V romanu partizan Ivan Jeranek ne doživi očiščenja po vse bolj obremenjujočem spoznanju neutemeljene justifikacije preveč na hitro in zlahka osumljenega, mučenega in umorjenega grajskega para Lea in Veronike. Z izgovorom pred samim sabo in pred sinom Jankom za zločin, da so bili mladi in nori od nenehnih bojev in da so jih preganjali kot zveri, najbrž pravega očiščenja in sprave z nasprotniki tudi ni mogoče doseči. Je v tem koncu romana zapisan tudi vaš komentar k obremenjujoči nacionalni razklanosti, iz katere nismo našli (od)rešitve vse do današnjih dni?

Mislim, da ni moj komentar, Jerankov je. Ko človek tako reč piše, čez čas opazi, da osebe, ki jih je ustvaril, kakor sem tega nesrečnega Jeranka, začnejo same od sebe govoriti. Jaz sem skušal samo vse razumeti, mogoče sem uspel zgolj slutiti, vsakega posebej in vse skupaj v strašnem vrtincu vojne.