Pogovor s finalisti za kresnika: Jasmin B. Frelih

S futurističnim romanom Na/pol je Jasmin B. Frelih že prejel nagrado za najboljši prvenec, zdaj je eden od petih nominirancev za nagrado kresnik. Življenje diplomanta primerjalne književnosti, ki zaključuje še študij zgodovine, je z literaturo zvezano že leta, med drugim je tudi sourednik revije Idiot.

V pogovoru Frelih spregovori o nastajanju svojega prvenca, namigne tudi, v čem sta si blizu literatura in eksorcizem, kaj so bile točke navdiha in o ugodnih vplivih pesništva na jezik.

Prihodnost, kot jo slikate v vašem romanu, je zelo mračna, tesnobna. Je to vaša politična predikcija tega, kam gre svet, ali morda vaš komentar trenutnega položaja?

Gre za komentar tendenc in tokov, ki jih lahko danes opazujemo. Iz tega lahko pisatelj črpa snov, težje bi rekel, da gre za kakršnokoli napoved. Sam sem prej velik optimist, zato sem knjigo zastavil kot nekakšen eksorcizem, izganjanje najtemnejših plati življenja na ta način, da jih izostriš, potegneš na površino z upanjem, da nam potem tega v resničnosti ne bo treba doživljati.

V vaši knjigi je težko spregledati številne teoretske vplive – že prvi stavek »Želja je razpoka« deluje kot psihoanalitska formula. Koliko je bilo za roman pomembno vaše teoretsko ozadje?

Bral sem seveda veliko. Po izobrazbi nisem filozof, tako da ne razvijam rigoroznega ali strogega miselnega sistema. Mi pa teorija pride prav kot drobec, kot miselni in idejni fragment. V knjigi lahko zgodbo in junake gradiš s podobami, z odnosi, pa tudi s teorijo. Kot je lepota v očeh opazovalca, je tudi poznavanje v glavi bralca. Kakšen bolj teoretsko usmerjen bralec bo v knjigi našel tudi miselni sprožilec. To, koliko je teorije v romanu, pa je odvisno predvsem od bralca.

To vas sprašujem predvsem zato, ker se zdita tako vsebina kot struktura vašega romana povezana z neko teoretsko linijo: tu je ideja Velikega reza, nove ureditve sveta po velikem kolapsu, tu so zlomljene eksistence, na ravni forme imamo prelomljeno pripoved nedokončanih stavkov, skratka pripoved, ki namenoma ostaja nezaključena.

Knjigo sem pisal tako dolgo nazaj, da ne morem z gotovostjo trditi, da je to odraz moje teoretske usmeritve. Pred časom sem našel spletno stran Buzzfeed, ki je ukrojena po potrošniški mentaliteti. Njen ustanovitelj je študiral, kako napraviti viralne produkte, nekaj, kar bodo ljudje klikali, na hitro prebrali, konzumirali in delili z drugimi itd. To je povezano z njegovo magistrsko nalogo na temo del Mille plateaux (Tisoč platojev) in Anti-Ojdip Gillesa Deleuza in Felixa Guattarija, kjer med drugim razpravljata o destabilizaciji fiksne identitete oziroma o tem, kako sodobni potrošnik z vsako svojo interakcijo fiksira le nek del svoje osebe.

Mislim, da je ta strategija navzoča v moji knjigi: odlomki, drobci, vse se križa, nalaga drugo na drugo. Gre za podobno izkušnjo kot brskanje po internetu, ko neprestano klikaš: najprej prebiraš neko novico, potem preideš na nekaj smešnega, potem spet čitaš življenjsko izpoved nekoga tretjega. Gre za specifičen svet zaznav. Angleški umetnostni zgodovinar John Berger je v dokumentarnem filmu Ways of Seeing postavil tezo v zvezi z dostopnostjo umetnin. Če si hotel v renesansi videti Mona Liso, si moral potovati daleč, že v 20. stoletju je zadoščalo, da si prižgal televizijo ali listal po reviji. S splošno dostopnostjo velikih umetnin se spremeni kontekst, kako dojemamo umetnost ali karkoli drugega.

V zvezi z zaključkom vaše knjige se v nekaterih kritikah poraja vprašanje, ali namreč v njem poskušate zakrpati celoto, zašiti razpoko ali puščate stvari odprte? Gre v njem za zmago avtorjevega glasu nad pripovedjo. Kako vi pojasnjujete svoj zaključek?

Konec je eden od številnih možnih. Obstaja veliko načinov, kako ga lahko argumentiram. Eden od teh je, da sem med pisanjem preostalega dela (torej glavnine) romana vedel, kaj hočem narediti, potem pa sem si vzel pol leta, napisano preučeval in poskušal v zaključku napraviti neko avtorsko branje romana. V bistvu sem zadovoljen z njim, ker mislim, da bi bil tudi kakršenkoli drugi konec temu zelo podoben. Kar zadeva bralca, pa roman pušča odprt prostor tudi za njegov zaključek.

V tem kontekstu me zanima vaša metodologija pisanja. Čeprav je roman fragmentiran in prepleta tri narativne linije, pa se zdi struktura natančna, trdna. Kako ste se lotili pisanja?

Z naracijo imam morda malo mistični odnos. Strukturo sproti postavljam in sproti vidim, kako bi morale stvari potekati, potem pa si, ko pišem, pustim proste roke in računam na lastno intuicijo – malo glede na to, da sem že ogromno prebral in veliko napisal, po drugi strani pa tudi v kontekstu učenja: ker gre za moj prvi roman, sem si lahko pustil malo bolj proste roke. In očitno nisem zgrešil. Roman sem sicer pisal zelo linearno: torej eno pripoved za drugo, tako da so narativne linije sproti vplivale druga na drugo. Če bi spisal vsako posebej kot celoto in jih naknadno premešal, nisem prepričan, da bi še učinkovale. Tako je podoba, zgodba ene linije lahko vplivala na drugo linijo.

Že delate na novem romanu?

Pisanje je vaja v izolaciji. Po dolgotrajnem procesu pisanja, ki je trajalo dve leti in pol, je moj roman prišel in zaživel med bralci, kritiki, kresnikovo žirijo in tudi sam spet živim in sem spoznal veliko ljudi. Pišem pa seveda še vedno.

Kdo so vaši romaneskni vzorniki? Kaj vas je najbolj definiralo v letih šolanja?

Ko sem prišel na fakulteto, sem imel za seboj veliko bralske kilometrine, a zelo specifične: prebral sem, denimo, celotni opus Stephena Kinga, nisem pa imel pojma, kaj je napisal Stendhal. Imel sem torej vrzeli v izobrazbi, sploh ko je prišlo do klasikov in sem zato dve ali tri leta na fakulteti prebiral vse te neprebrane zadeve, potem pa nadaljeval s L.F. Célinom, Georgesom Bataillom in mnogimi drugimi – toliko različnih glasov je in toliko različnih načinov ustvarjanja pisanega sveta.

Lahko v tem, da je ena od vaših glavnih junakinj pesnica Zoja obenem tudi globalno slavna zvezdnica, vidimo vaš poklon pesništvu? Mu pripisujete moč, v njem vidite relevantno družbeno silo?

Želel bi si, da je tako. Družba se konstituira z jezikom in če imaš v njej tvorce kompleksnih semantičnih oblik, če se torej jezik razvija, to pomeni, da se je družba sposobna sporazumevati na višji ravni; če seveda zaupamo v to, da so ljudje razumna bitja ali vsaj bitja dialoga.

Vemo, da so nekateri literarni žanri v zgodovini zamrli, izgubili svoje družbeno mesto. Kako gledate na usodo romana in pripovedi?

Kar zadeva roman, sem čisti optimist. Bolj kot postaja svet kompleksen, več kot je glasov, večja je neka obča polifonija in mislim, da je roman sposoben zajeti to izkušnjo. Naracijo potrebujemo, da si osmišljujemo svet. Kar se umetniške zvrsti tiče, lahko reprezentira svet kakor katerikoli drug medij. Roman je fluidna forma, ki je pripravljen na izzive časa.

Ne glede na to, na katerem nosilcu in mediju se ga bo bralo?

V ZDA se sedaj trenutno odvija konflikt med založbo Hachette in Amazonom, ki je po naravi čisto ekonomski spor. Zanimivo je, da je konflikt strogo ekonomski, glede na to da se založniki ukvarjajo z literaturo in bi lahko imeli boljše argumente kot to, da jim Amazon odžira profit. Mi smo založniki, mi ustvarjamo duhovno izkušnjo – o tem na primer nič ne slišimo. Amazon pa je napravil najbolj demokratično platformo v človeški zgodovini – vsak lahko dostopa do naslovnice, urejene knjige in svetovnega trga. Zdi se mi pomembno, da se stvari ne zapirajo, da se polje širi in debata ostaja odprta.

Kateri od vaših treh junakov vam je najbolj blizu? Ali mora pisatelj razviti intimen odnos s svojimi liki?

Načeloma je bila pot ustvarjanja likov in komuniciranja z njimi osnovana na premisi, da je pisatelj njihov prijatelj. Nobenega nimam najrajši, vse sem poskušal razumeti v njihovi drugosti. Obstajajo različni ljudje, ki niso jaz in imajo ogromno izkušenj – in do tega sem poskušal biti spoštljiv.