Sebastijan Pregelj: vsaka knjiga ima svojega človeka

Sebastijan Pregelj je diplomirani zgodovinar, zaposlen v oglaševalstvu. S svojim tretjim romanom Mož, ki je jahal tigra (Študentska založba) je že tretjič med finalisti za kresnika. Prvi roman Leta milosti (2004) in drugi Na terasi babilonskega stolpa (2008) sta s transžanrskostjo precej zbegala strokovne razvrščevalce literarnih del. V romanu Mož, ki je jahal tigra se prepletata zgodbi o kozmonavtu Artiomu Kačikijanu, ki je sam in v komunikacijski osami na vesoljski postaji Zarja visoko nad Zemljo, in njegovem dedu Kirilu, ki mu je v mladosti predal Knjigo.

Ste se že navadili, da se vsak vaš roman uvrsti med kresnikove ­finaliste?

Ja in ne. To ni samoumevno. Sem pa vesel, da sem ponovno med finalisti. To je tudi neka strokovna potrditev, da je roman, če že ne kaj drugega, med boljšimi opaženimi romani preteklega leta.

Običajno je to fina pisateljska družba. Kresnikovi finalisti so deležni precejšne medijske in siceršnje pozornosti.

(Smeh.) Običajno je to res fina družba. Pozornost, ki pritegne morebitne bralce, je verjetno tudi največja vrednost tovrstnih nagrad. Na prvem mestu izvedo za knjigo tisti, ki že tako ali tako berejo. Potem verjetno tisti, ki so pozorni predvsem na takšne in drugačne nagrade in nagrajence. In zaradi tega vzamejo knjigo v roke. S tem ni nič narobe. Ravno obratno. Vesel sem takih bralcev, ki sicer niso strastni bralci in vzamejo knjigo v roke in so na koncu zadovoljni.

Kakšen pomen imajo literarne nagrade za pisatelje? Je to ­pozornost, denar ali kaj tretjega?

To je težko reči, ker je Slovenija geografsko omejena, zaradi česar je tudi število literarnih nagrad za roman relativno majhno. Finalisti so napisali nekaj knjig, ki so po mnenju trenutne žirije vredne branja ... Gotovo so tudi kakšna druga dela povsem v redu, pa se jih prezre. Tako pač je. Nagrade so relativno skromne, tako da denar gotovo ni razlog za pisanje. Tudi če bi dobil nagrado za roman leta, 
s tem denarjem ne bi mogel prav dolgo živeti. Jaz gledam na to drugače. To se mi zdi predvsem spodbuda za naprej. Če ne bi bil finalist, niti ne bi bil zelo razočaran, ker nimam pravice pričakovati, da bom med finalisti. Če pa sem, je to neka potrditev, ker vem, da je strokovna javnost, ki spremlja literaturo, delo ocenila kot dobro.

Verjetno je dobitnik kresnika prvi med enakimi ...

Za letos sem slišal, da bo to matematična rešitev. Da se bo točkovalo kot pesem Evrovizije. (Smeh.) Evald Flisar je to odlično izpostavil, ko je dejal, da to pomeni, da lahko ­zmaga najbolj povprečen roman med temi petimi ... (Smeh.) To je bilo zelo simpatično, ko smo se finalisti ­pogovarjali med sabo.

Vaš letošnji nominiranec za kresnika nosi naslov Mož, ki je jahal tigra in gotovo povzroča težave strokovnjakom zaradi žanrske ­neopredeljivosti.

Mislim, da sta tudi prejšnja romana povzročala tovrstne težave, ker je bil žanrski hibrid v njiju še močnejši. Po drugi strani so se pač navadili, da so moji romani taki. Pri bralcih je opaziti pozitiven odziv na to žanrsko nejasnost in neopredeljivost.

Ker se roman dogaja v Rusiji oziroma Sovjetski zvezi in v vesolju, so me prve misli ob prebiranju ponesle k vzhodnoevropski znanstveni fantastiki, ki bolj kot na tehnologiji temelji na psihologiji.

Na neki način to drži. Je pa res, da se v Rusiji dogaja preprosto zato, ker od trenutka, ko sem se odločil, da bo moj junak kozmonavt, ni moglo biti drugače. Slovenci jih pač nimamo, razen dveh ameriških astronavtov, ki imata slovenske korenine. Ker te izkušnje nimamo, sem se moral odločiti, kam naj ga umestim. Rusija mi je bila bližje tudi zaradi zgodovinskega ozadja. Zgodba glavnega junaka se začne ob koncu druge svetovne vojne.

Povezava z Rusijo ali Sovjetsko zvezo nam je bližja kot z Združenimi državami Amerike. Tak roman se ne bi mogel dogajati v Ameriki, ker je bilo povojno obdobje tam povsem drugačno.

Najbrž še vedno obstaja tudi neki splošen občutek ­slovanskosti?

Seveda. Vseeno pa je nenavadno za slovenskega avtorja, da dogajanje postavi v Rusijo.

Z vsemi tistimi priimki ...

Hvalabogu, da imamo Google ... (Smeh.) To je bila povsem naravna odločitev in z njo nisem imel težav. Nisem neki poseben poznavalec Rusije, sicer pa v romanu ni realne podobe Rusije, da bi to lahko bila ovira.

Druga povezava je širina ruske klasične literature, ki kar nekako zleze bralcu pod kožo. ­Kakšen odnos imate do ruske klasične ­literature?

Tak kot do vse ostale literature, se pravi, so avtorji, ki so mi blizu in jih rad prebiram, kakšnega posebnega odnosa do tega pa nimam. Sodobne ruske literarne produkcije, ki je imamo kar precej prevedene, je vedno več in smo lahko v stiku z njo. Mnogi so mi zelo všeč in počasi niso več tako značilno ruski, kot so bili včasih. Ali pa so značilni za Rusijo, kakršna je danes. V glavi imamo še vedno klasično Rusijo, ta pa se hitro spreminja.

Tako kot v prejšnjem romanu je tudi v novem veliko fantastičnih in religijskih elementov. Sta fantastika in religija zanimivi za pisanje?

Sama forma religijskih besedil je zanimiva. Že z ritmom in načinom pisanja potegne bralca skorajda 
v neko meditacijo. Fantastika ali legende oziroma drobci legend so dobrodošli kot delčki nekega mozaika. Preveč pa se jim ne želim posvečati, ker nočem, da bi zasenčili osrednjo zgodbo, ki jo je treba povedati. So pa te legende občasno lahko gonilo, ki potisne zgodbo naprej. Poleg tega je nekatere situacije veliko lažje oblikovati s fantastičnimi ­prispodobami.

Roman ima zgodbo v zgodbi.

Te zgodbe so pomembne v majhnih količinah, drugače se v njih izgubimo. Osvetljujejo določene trenutke v življenju obeh junakov, ozadja, ki niso tako pomembna. 
V bistvu roman govori o tem, kako dolgo pot sta morala narediti junaka, da sta spoznala samega sebe. Na neki način je potovanje 
v vesolje lahko potovanje vase.

Kot bralcu mi skoraj iz vsake strani romana veje elementarna samota, ki jo vsakdo nosi s sabo in v sebi in je lahko enako osamljen na vesoljski postaji Zarja ali sredi najbolj ­prometne ulice v Moskvi.

To elementarno samoto si bistveno lažje predstavljamo tako, kot je prikazana v mojem romanu na vesoljski postaji. Bralci osamljenost kozmonavta Artioma, ki je sam 
v vesoljski postaji, gotovo bistveno bolj doživljajo kot tisto od njegovega deda Kirila, čeprav Kirila povrh vsega preganja oblast in je na begu.

Osamljenost je pogosta tema 
v literaturi. Je ta osamljenost lahko kdaj tudi tragična?

Pogosto se za to sami odločimo. Tragično je, če smo v to potisnjeni, če to ni bila naša izbira. Če pa je to naša izbira, ni nič tragičnega.

Tu imamo še Knjigo, ki razkriva smisel življenja, v kateri je lahko napisano nič ali pa vse ...

Ravno v tem je fantastičnost te knjige. V nekem trenutku je določena knjiga zame nič ali pa vse. Lahko povzroči preobrat v mojem življenju, razmišljanju in mi naredi tisti klik 
v glavi, na katerega sem tako dolgo čakal. Tega seveda ne vemo, dokler knjige ne odpremo. Vsak človek ima svojo knjigo in vsaka knjiga svojega človeka, ali pa več ljudi.