Krhek trubadurski večer

Tudi na tokratnem koncertu v Kinu Šiška, ko je nastopil pred zelo naklonjenim občinstvom, je kar nekaj pesmi ­preskočil, ker jim ni bil kos. Je pa vendarle zdržal predvideno uro in pol koncerta, ki sicer ni bil dinamičen, vendar kljub temu ni manjkalo napetosti.

Tomaž Pengov se je v slovensko (in takrat tudi jugoslovansko) glasbeno orbito vzpel z leta 1973 izdanim albumom Odpotovanja in pokazal, da so izjemni popular noglasbeni izdelki mogoči tudi v naših logih. Ker pa nikoli ni znal in hotel plesati medijskega plesa popularnosti, je bil na robu glasbenega zanimanja množic. In tako se je rodil kult, legenda.

Krhkost njegovih praviloma liričnih pesmi, ki jih v živo inter pretira z akustično kitaro, je v vseh teh letih še vedno prisotna. Na velikem odru Kina Šiška je deloval nekoliko izgubljeno – mož, ki se najbolj varno počuti v dnevni sobi, ko zapoje prijateljem, je to krat stopil pred številne prijatelje njegove poezije. Kljub mnogim spodrsljajem in popolni odsotnosti kakršnega koli nastopaštva je pred občinstvom stal in ostal razgaljen in iskren, kakršen je ­vedno bil.

Starejše pesmi so bile deležne veliko boljše izvedbe, v novejših pa se je občasno nekoliko izgubil in stežka usklajeval besedilo in glasbo. Pri štirih pesmih mu je bila v oporo Bogdana Herman, sicer sočlanica zasedbe Salamander, s katero sta skupaj odpela Sarkofage, Pegama in Lambergarja ter Tihe so njive. Kjer se spremljava kitare ni obnesla, je Pengov pesmi zgolj deklamiral­.

Tomaž Pengov - Sarkofagi



Pegam In Lambergar

Danaja