Krompirjev cvet za Fausto

Berlin - Ali gospodarska kriza vpliva tudi na kinematografijo? Za zdaj še ne, pravi Vincent Maraval, francoski direktor Wild Bunch, ene največjih produkcijskih hiš na svetu, in v isti sapi dodaja, da »najhujše šele pride«. Na berlinskem filmskem marketu se filmi prodajajo bolje, kot je bilo pričakovati, pa tudi z direkcije festivala ponosno sporočajo, da je bilo do sredine, se pravi do vključno ponedeljka, prodanih že 270.000 vstopnic, kar je največ doslej. Toda omenjeni direktor si ne dela iluzij: filme bomo seveda še snemali, pravi, toda veliko cenejše.

Revija Screen, ki vsak dan izdaja posebno festivalsko številko, je v sredo poročala tudi o avtorjih, ki naj bi se čez tri mesece zgrnili v Cannes. Spisek je res impresiven in če se bodo napovedi uresničile samo do polovice, bo canski festival letos razneslo: svoje nove filme naj bi pokazali Haneke, Almodovar, Jarmush, brata Dardenne, brata Cohen, Soderberg, Coppola, Mike Lee, Bruno Dumond, Gaspar Noe, von Trier, Fatih Akin ... V tej napovedi je tudi del odgovora, zakaj je letos na Berlinalu tako malo velikih avtorjev: ker producenti njihove filme tempirajo raje na Cannes.

Predzadnja dva (na programu sta samo še Wajda in Costa-Gavras) sta vendarle vnesla nekaj boljšega razpoloženja. Prvi zato, ker ima optimistično sporočilo, drugi pa je v bistvu komedija. Prvi prihaja iz Peruja in ga je posnela ženska, mlada Claudia Llosa (vredno je omeniti, da je letos v glavnem programu šest režiserk). Tudi film La teta asustada (Mleko žalosti) je zelo ženski, zgodba pa je skladna s tisto umetniško pojavnostjo, ki jo v Evropi razbiramo kot »magični realizem«. Avtorica pripoveduje o revnem predmestju Lime, kjer teče življenje po večnih zakonih prednikov ali bolje rečeno: stoji. Edino, kar se giblje, je ciklus rojstvo-poroka-smrt. Takšno je socialno in duhovno ozadje zgodbe o (za nas) nenavadnem dekletu Fausti (Magali Solier), ki se hoče pred posilstvom (kakršno se je zgodilo njeni materi, in to med nosečnostjo) zavarovati tako, da si v vagino zatlači krompir. To je gesta upora proti okoliščinam, v katerih živi, pa tudi duhovna oblika čistosti. Njeno tiho, poetično bivanje (namesto da bi govorila, poje) sredi sušne in kamnite pokrajine je poplačano: moški, ki ji je naklonjen, vrtnar po poklicu, ji podari krompirjev cvet.

My one and only (Moj edini) pa je tipičen holivudski izdelek z Renée Zellweger v naslovni vlogi. Kot mati dveh skoraj odraslih sinov potuje, skupaj z njima in z novim buickom, zapustila je namreč nezvestega moža, iz New Yorka proti Los Angelesu. Dobesedno v Hollywoodu trojica tudi konča; preživljajo se kot statisti pri snemanju filmov. Richard Loncraine, ki ima holivud v malem prstu, je zgodbo postavil v bleščava (in trendovska) petdeseta leta, zgodba je zabavna, duhovita in ravno prav zapletena, poskočna gospa mama Zellwegerjeva pa je slastna, kot bi bila iz marcipana.

(Iz petkovega tiskanega Dela)