Tiskane izdaje
Zdelo se je, da gre za dogodek, namenjen ekskluzivno približno dvema ducatoma mož v ne več najrosnejših letih in eni sami najstnici, pri čemer je bila še ta - vsaj napol - izmišljena. Šele tik pred začetkom napovedanega četrtkovega pogovora sta vstopili dami in s svojo navzočnostjo načeli monolitno enotno moško zasedbo občinstva, sestavljenega iz stripoljubcev, katerih EMŠO bi večinoma postavil v petdeseta ali šestdeseta leta preteklega stoletja. Očitno prav ti sestavljajo najzvestejše občinstvo striparnice Aleksandra Buha v ljubljanskih Murglah. Tokratni razlog za obisk je bil zelo dobrodošel: krst novega slovenskega stripa, h kateremu je mogoče že ob njegovi premieri dodati vsaj en nacionalni superlativ. Gre namreč za najobsežnejši samostojni stripovski album v barvah kakega slovenskega avtorja, za 109 strani Dnevnika Ane Tank Iztoka Sitarja (v preteklosti tudi Ninela; če prebereš obratno, seveda Lenina), ki predstavlja najnovejše dopolnilo k njegovi dosedanji, za tukajšnje razmere sicer skoraj rekordni stripovski bibliografiji. To sestavljata predvsem trinajsterica v veliki večini primerov že razprodanih samostojnih albumov in prav tako razprodana Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007. Z njo je Sitar ustvaril nekaj, česar pravzaprav nikdar ne bi pripisali zasebni pobudi in vnemi posameznika, ustvarjajočega med spokojnim hribovjem Poljanske doline na Loškem, temveč programu javne institucije v prestolnici in po možnosti ekipe raziskovalcev. Izdal je do zdaj najobsežnejši knjižni pregled domačega stripa.
Kot je povedal, se je Dnevnika Ane Tank - približno polovico, 50 uvodnih strani albuma, so lahko bralci Mladine spremljali pred petimi sezonami, celoto pa je dokončal šele letos - lotil na podlagi realnih izkušenj, ki jih je imela neka njegova prijateljica z drogo v najstniških letih. S tem je nadaljeval svojo znano prakso postavljanja anonimnih, a realnih protagonistov iz lastnega okolja v realne, napol realne ali pa tudi popolnoma fiktivne situacije, kakršne so, denimo, značilne tudi za njegov predzadnji album Glave. Tokrat se je pripovedi, katere začetek znova postavlja v njemu bližnji svet pod Blegošem, lotil v slogu dnevnika najstnice, odvisne od droge, širši okvir zgodbe pa predstavljata najstniška ljubezen in spremljajoča erotika s koncem, ki ni optimističen. Bridek je, a izmišljen. Album predstavlja, kot omenjeno, do zdaj najzajetnejši domač stripovski album v barvah. Formalno gre za strip v tehniki akvarela z za Sitarja značilnim akcentom na konturah, poklonov v albumu pa so deležni tudi njegovi stripovski kolegi, ki jih ceni. Denimo Tomaž Lavrič, ki ga v stripu zastopa citat njegove risbe zdaj že skoraj pozabljene Ciccioline.
