Tiskane izdaje
Proslavo ali umetniški dogodek, ki je pospremil podelitev Prešernovih, torej najvišjih nacionalnih nagrad za umetniško ustvarjalnost, je letos zrežirala scenaristka in režiserka Neda Rusjan Bric. Sama je v enem od pogovorov pojasnila, da že naslov proslave L’art pour l'artiste (Umetnost umetniku) poudarja, da ima točno določenega naslovnika, to je umetnika - nagrajenca.
Soustvarjalci predstave so bili še skladatelj Aldo Kumar, scenografa Rene Rusjan in Boštjan Potokar, kostumografka Barbara Stupica, koreograf Ivan Peternelj in oblikovalec svetlobe Andrej Hajdnjak. V vlogah osrednjih treh likov so nastopili Sandi Pavlin, Blaž Šef in Maša Kagao Knez, nagrajenci, ob njih pa še nekaj drugih ustvarjalcev, ki so na določen način povezani z njimi.
Proslava je torej na dostojen način predstavila nagrajence, rdečo nit med projekcijami filmskih portretov je (skozi pogovor z bogovi) vlekel do umetnosti skeptičen in ciničen satir. Dogodek je uvedel govor predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada Jaroslava Skrušnyja, ki je tudi podelil veliki Prešernovi nagradi in šest nagrad Prešernovega sklada. Govor je imel tudi pesnik Miroslav Košuta, ki je izpostavil slovensko zamejstvo kot bistveni del umetnosti nacije. Zaključil je z besedami: "Življenje je za mano, trdo, strmo in neprizanesljivo. Zahvaljujem se vam za priznanje, ki me potrjuje v prepričanju, da ga je bilo vredno živeti."
Anton Nanut, drugi glavni Prešernov nagrajenec, pa je spregovoril z glasbo, saj je dirigiral orkestru v živo na odru. Obiskovalci so bili večinoma zadovoljni z letošnjim umetniškim dogodkom, sodobni intermedijski umetnik Marko Peljhan, sicer tudi član upravnega odbora Prešernovega sklada, pa je povedal, da "je proslava dosegla nivo, ki si ga nagrajenci zaslužijo. Posvečena je bila umetnikom, njihovemu delu. Po svoji formi je popolnoma ustrezala formi nagrad, ki so državne. Narejena je bila s posebno občutljivostjo, v duhu časa, prilagojeno seveda samemu tipu nagrade.
Glavni Prešernovi nagradi je upravni odbor Prešernovega sklada z Jaroslavom Skrušnyjem na čelu letos podelil pesniku Miroslavu Košuti in skladatelju Antonu Nanutu. Šest nagrad Prešernovega sklada pa gre letos v roke pisatelju Emilu Filipčiču, tolkalcu in skladatelju Zlatku Kavčiču, igralki Janji Majzelj, oblikovalcu Juretu Miklavcu, ilustratorki Lili Prap in opernemu pevcu Branku Robinšaku.
Emil Filipčič, pisatelj
Zadnje knjižno dejanje leta 1951 v Beogradu rojenega pisatelja, dramatika, scenarista in še marsikaj Emila Filipčiča, enega od najbolj pomembnih avtorjev tako imenovane nove slovenske proze, je obsežni roman Problemi, »obračun z lastno umetniško in življenjsko izkušnjo«, gosto, ironično in fluidno pisanje, ki ga določa analitično obsedeni razcepljeni pripovedovalec, nič kaj vzvišeni demiurg, ves čas usmerjajoč žaromete nase, na svoje početje, na svoj spomin in na imaginacijo. Zgodba iz tisočih zgodb se – kot je značilno za avtorjevo prozo – ne izogiba tudi vsakršnim zadregam, ki jih prinaša literarno obdelovanje sveta, »delanje« literature, a iz vseh peripetij veličastni Avtor, zdaj Sartre, zdaj Mailer, zdaj Camus, zdaj Kafka, zdaj Hašek, zmeraj pride z osupljivo lahkoto, lagodno kramljajoč, izrekajoč usodne velike besede, pač nenehno urejajoč probleme, ki jih nikdar ne zmanjka.
Probleme Filipčič seveda lucidno in virtuozno na več področjih ureja že dolgo. Mnogi so več kot prepričani, da si konca sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja ne moremo predstavljati brez njegovih romanov Grein Vaun, Kerubini (skupaj z Brankom Gradišnikom), zbirke zgodb Kuku – o emocionalni nezrelosti in agresivnosti, romana X-100 in niza njegovih drugih proznih del. Kultna sta brez dvoma njegova improvizatorsko igralska radijska projekta Butnskala (v ustvarjalni španoviji z Markom Dergancem; nekaj kasneje je Butnskala skočila tudi na film) in začetno obdobje Radia Ga-ga, ki ga je pred mikrofon znalo prikleniti tudi za okroglih osem ur. Nespregledljiva pa je kajpak in nemara predvsem njegova dramatika, od Keglerja, Ujetnikov svobode in Altamire do Psihe, Veselja doma, Atlantide, Bolne neveste in Božanske tragedije; za trditev Tarasa Kermaunerja, ki je Filipčiča postavil v vrh sodobne slovenske dramatike, pa se zdi, da bo zlahka obveljala.
Strastni mojster grotesknega humorja in parodičnosti je s svojim zadnjim romanom dokazal, da mu obstajanje v črkah gre od rok enako dobro kot zmeraj. Še zmeraj je glavni frajer. Njegovo orožje? Uvid, smeh in posmeh.
Igor Bratož
Intervju z Emilom Filipčičem bomo v tiskani izdaji Dela objavili v sredinihi Književnih listih.
*
Janja Majzelj, igralka
S področja uprizoritvenih umetnosti bo nagrado Prešernovega sklada za svoje odmevne in prepoznavne odrske stvaritve v zadnjih sezonah prejela dramska umetnica Janja Majzelj. Prve in zelo raznovrstne odrske izkušnje je začela pridobivati v gledališko-plesni skupini Betontanc, kjer je sodelovala v uprizoritvah od leta 1989 do 1997. Leta 1996 je diplomirala iz dramske igre na ljubljanski AGRFT (za vlogo Klobčiča v Shakespearovemu Snu kresne noči je dobila študentsko Prešernovo nagrado), vse od leta 1998 pa se razvija kot stalna in prepoznavna članica igralskega ansambla SMG Ljubljana. Kot igralka je občasno gostovala tudi v uprizoritvah ljubljanskega MGL, ptujskega Mestnega gledališča, Lutkovnega gledališča Ljubljana in Mini teatra Ljubljana, kot režiserka ter igralska in pevska interpretka pa se je posebej uveljavila z avtorskima uprizoritvama izbranih besedil Svetlane Makarovič (Kako postaneš glavni, LGL, 2002, in Krizantema na klavirju, SMG, 2009).
V zadnjih sezonah je bila deležna najširše odmevnosti in priznanja s svojo celostno avtorsko gledališko-glasbeno uprizoritvijo šansonov Svetlane Makarovič Krizantema na klavirju , za katero je dobila lani na 40. tednu slovenske drame v Kranju prestižno nagrado občinstva. Na lanskem 45. Borštnikovem srečanju v Mariboru pa je prejela Borštnikovo nagrado za svojo igralsko stvaritev Alme v Personi Ingmarja Bergmana v režiji Janeza Pipana in produkciji Mini teatra Ljubljana. Kot je zapisala žirija, je nagrajenka »v nenehnem dialogu s tiho soigralko« oživila na prizorišču »vprašanje ženske identitete v današnjem času, ki v minimalističnem slogu in z bolečo intenziteto presega psihološki realizem in diktat vzorcev ter modelov sodobne odtujene družbe«. Na matičnem odru SMG je v omenjenih sezonah igralsko sooblikovala še premierne uprizoritve odrskih priredb Dickensovega romana Oliver Twist in pesnitve Cvetajeve Vampir ter sodobne igre Sarah Kane Sla.
Slavko Pezdir
*
Branko Robinšak, operni pevec
Tenorist Branko Robinšak je svojo glasbeno pot začel v popularnih vodah. Že med študijem geodezije je bil namreč stalni član skupine Pepel in kri. Kmalu je klic glasbe terjal spremembo poklica. Po končanem študiju na Akademiji za glasbo v Ljubljani, v razredu prof. Eve Novšak-Hovške, se je kmalu odpravil v tujino, svetlejši prihodnosti naproti.
Prvi mednarodni angažma je podpisal v salzburškem deželnem gledališču in istega leta pel na več produkcijah in premierah na Salzburških poletnih igrah. Leto dni je pel v graški operi, nato pa še v Innsbrucku, Bernu, Ženevi, Baslu, Frankfurtu, Karlsruheju in Münchnu. Njegov mentor je postal znameniti Franco Corelli, in mladi tenorist je moral pozabiti vse, kar je znal, in se naučiti novih tehnik petja.
Po trinajstih letih delovanja v tujini se je vrnil domov. V sezoni 2000/2001 je spet postal redni član in prvak SNG Opere in baleta Ljubljana, kjer je nastopil v vseh večjih in nosilnih tenorskih vlogah, kot so Faust (Faust), Trubadur (Manrico), Jevgenij Onjegin (Lenski), Luisa Miller (Rodolfo), Norma (Pollione), Aida (Radames), Andrea Chénier (naslovna vloga), Tosca (Cavaradossi), La Bohème (Rudolf). Pred dobrima dvema letoma je s koncertom, na katerem se je spomnil nekaterih svojih solističnih vlog, ki se jih je do danes nabralo prek petdeset, proslavil petindvajset let odkar je prvič stal na odru ljubljanske Opere, kjer je tedaj pel Tamina v Mozartovi Čarobni piščali.
Pri izbiri vlog nikoli ni hitel, ampak se jih je glede na njihovo težavnost in svojo zrelost loteval postopoma. Na začetku kariere je v salzburških aranžmajih večinoma interpretiral dela Mozarta, pozneje je svoj repertoar razširil tudi na nekoliko težje italijanske skladatelje, posebno Verdija. Branko Robinšak meni, da lahko dober pevec vsaki vlogi, četudi jo je zapel že neštetokrat, vedno doda novo vsebino. Tako je v Faustu, ki ga je pel v različnih življenjskih obdobjih, vsakič znova odkril nove razsežnosti. Ne brani se sodobnih interpretacij klasičnih opernih del, ker se zaveda, da opera ni več nedotakljiv, sterilen žanr. Večkrat nastopa tudi na »neopernih« odrih ali pa v duetih s popularnimi izvajalci, saj je prepričan, da tako lahko resno glasbo približa širši publiki.
Tina Lešničar
*
Zlatko Kaučič, tolkalist in skladatelj
Bric Zlatko Kaučič je med slovenskimi glasbeniki eden redkih, za katerega zlahka rečemo, da je evropski glasbenik svetovnega formata. V svoji 30-letni glasbeni karieri bobnarja, tolkalista, skladatelja, dirigenta, pedagoga, mentorja in poeta zvočnih pejsažev je sodeloval s številnimi resničnimi svetovnimi jazzovskimi zvezdniki. Doslej je izdal več kot 30 albumov ter sodeloval na številnih velikih in majhnih glasbenih festivalih, ki so odprti jazzu in improvizirani glasbi.
Rodil se je februarja 1953 v Postojni in se v začetku 70. let prejšnjega stoletja preselil v Italijo, kjer je nastopal in snemal s skupino Hero. Leta 1975 je začel sodelovati v švicarski glasbeni zadrugi, naslednje leto pa se je preselil v Barcelono, kjer je nastopal po klubih in festivalih s pisano druščino glasbenikov ali pa kot samostojen glasbenik. Španiji je sledila Portugalska, kjer je leta 1979 veliko nastopal s Paulom Stockerjem in se nato pridružil zasedbi The Trio z basistom Ze Eduardom in pianistom Antoniom Pinhom. Občasno so bili spremljevalna zasedba Donu Rendallu, Michaelu Garriku in portugalskemu glasbeniku na bambusovo piščal Raoju Kyaoju. V začetku 80. let je Kaučič poučeval bobne na barcelonski glasbeni šoli Taller de musicos. Nato se je leta 1984 preselil v Amsterdam, kjer je veliko nastopal s svojim triom ali v različnih kombinacijah z glasbeniki, kot so Misha Mandelberg, Toon Rose, Paul Stocker, Sean Bergin, Arnold Dojewerd, Peter Guidi, Michael More, John Patituci in Paolo Fresu.
Ko se je leta 1992 vrnil v Slovenijo, je sodeloval pri različnih projektih s Paulom Bleyem, Stevom Lacyjem, Enricom Ravo, Chicom Freemanom, Georgeom Cablesom, Albertom Mangelsdorffom, Alexandrom Balanescujem, Trevorjem Wattsom, Javierjem Girottom, Marcom Ribotom, Petrom Brötzmannom, Luisom Sclavisom, Evanom Parkerjem in številnimi drugimi ter ustvarjal glasbo za dokumentarne filme, pesniške in plesne predstave. Zadnja leta se je veliko ukvarjal z mladimi glasbeniki na svojih delavnicah, s katerimi je oblikoval zasedbo Kombo.
Zdenko Matoz
*
Lila Prap, ilustratorka in pisateljica
Prvo slikanico je Lilijana Praprotnik Zupančič, sicer bolj znana pod umetniškim imenom Lila Prap, izdala pred dobrimi desetimi leti. Odtlej jih je ustvarila deset. Največ uspeha je požela knjiga Zakaj? Izdali so jo v 36 držav v izredno visokih nakladah (na Japonskem več kot 80.000). Številni prevodi v velikih nakladah, risanka, ki so jo Japonci napravili po njenih likih in ki so jo množično posvojili japonski otroci (zdaj je tudi na sporedu slovenske nacionalne televizije), pa linija izdelkov z liki njenih stvaritev, Lilo Prap umeščajo med najuspešnejše slovenske ilustratorje in avtorje slikanic, pa tudi med najbolj prepoznavne slovenske blagovne znamke.
K pisanju in ilustriranju pravljic je umetnico, ki je po poklicu arhitektka, spodbudil sin, ki je bil kot otrok željan vselej novih zgodb. Svojo ilustratorsko in pisateljsko kariero je začela z duhovitimi zgodbicami Zgodbe in nezgodbe, nadaljevala z rimanimi ugankami To je ... in s pravljicami s klasičnimi pravljičnimi junaki Resnične pravljice in pripovedke. Najbolj je zaslovela z avtorskimi slikanicami, v katerih so glavni liki živali. K njim se je preusmerila predvsem zato, ker so po njenih besedah pestrejših likovnih podob kot človeški obrazi. V najbolj slavni knjigi Zakaj? živalske like povezuje vprašalnica »zakaj?« Na primer: Zakaj ima opica rep? Da je ni takoj konec.«
Živali so tudi v središču številnih drugih del: Male živali, Živalska abeceda, Mednarodni živalski slovar, 1001 pravljica, Dinozavri?! Večkrat nagrajena avtorica (prejela je denimo Levstikovo nagrado), ki je doživela poseben uspeh na knjižnem sejmu v Bologni, je v svojih nastopih zadržana in skromna, a lucidna in iskriva. Kolega Peter Kolšek je v oceni televizijskega dokumentarnega portreta Lile Prap zapisal, da bi samo še od kakšne Pike Nogavičke pričakovali takšno izjavo: »Če zjutraj nimaš dobre ideje, nima smisla vstati.«
Jela Krečič
*
Jure Miklavc, oblikovalec
Jure Miklavc je eno najuglednejših slovenskih oblikovalskih imen. Posveča se predvsem industrijskemu oblikovanju, še posebno je nase opozoril s športno in prostočasno obutvijo za Alpino. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim že trikrat red dot, ki jo podeljujejo v Essnu, vse tri za obutev: za tekmovalni tek na smučeh, za prosti čas in za rekreativni tek. Leta 2004 je bil oblikovalec leta za tekaške in smučarske čevlje, njegov studio je za čevlje za tek na smučeh in čevlje binom prejel tudi nagradi good design award, ki jih podeljuje čikaški muzej arhitekture in oblikovanja. Njegova obutev je lepo oblikovana, prepoznavna, funkcionalna in ekološka.
Miklavca zanima oblikovanje v povezavi z napredno tehnologijo ter novimi spoznanji, kar se je še posebno pokazalo pri stopalu prilagojeni obutvi binom, ki je narejena na podlagi izkušenj, raziskav in meritev človeških stopal, studio Jureta Miklavca pa je poskrbel za obliko, zasnovo blagovne znamke ter prepoznavnost na trgu. Pri vsem tem pa je upoštevan tudi okoljski vidik, saj ustrezno pozornost namenjajo naravnim materialom, ki jih je mogoče reciklirati. »Za vsak predmet poskušam ugotoviti zgodbo – zakaj je tak, kot je, zakaj je nastal, zakaj so ga tako načrtovali, kaj sporoča blagovna znamka, kje ga tržijo, kako so izdelali rešitve in kje se skrivata njegovi ideja in sporočilnost. Izdelke opazujem kritično in jih v mislih že izboljšujem,« o svojem oblikovanju pravi Miklavc.
Jure Miklavc je diplomiral iz oblikovanja na ljubljanski akademiji in opozoril nase že kot študent, ko je oblikoval set nožev za sir. Od takrat naprej je prepoznaven po inovativnih in tehnološko dovršenih izdelkih. Prepričan je namreč, da mora oblikovalec poznati vse tehnologije, ki so na voljo, in jih pri oblikovalskem delu upoštevati. To je tudi en razlog, da je njegova obutev tolikokrat nagrajena. Za Miklavca je značilno še to, da pri oblikovanju izhaja iz uporabnosti izdelka, zelo pomembna pa se mu zdi tudi njena kakovost.
Jožica Grgič
