Tiskane izdaje
Koreografija in režija Bojana in Jaš Otrin
Ansambel SNG Opera in balet Ljubljana
Ogled premiere, 12. junija 2009
Labodje jezero, ideal romantičnega baleta - tokrat ... po Prešernu je koreografski prvenec Bojane in Jaša Otrina. Prikazana postavitev klasične mojstrovine, ki je doživela že kar nekaj ključnih reinterpretacij, je alarmanten zaključek letošnje baletne sezone v Ljubljani. Po izredno kvalitetnem večeru Tango za Rahmaninova, v katerem so imeli možnost svoj potencial v polni meri razviti nekateri solisti, je bilo že nadaljevanje s predstavo za otroke Picko in Packo popolna degradacija plesalcev z gledalci vred. Uporaba baletnega besednjaka je ostala na ravni shematskega izvajanja plesnih kombinacij ob popolni odsotnosti karakterizacije predstavljenih likov. Čeprav gre pri Picku in Packu za predstavo preneseno iz državnega baleta v Münchnu, se ista napaka kaže tudi v Labodjem jezeru po Prešernu. Na odru se izvajajo gole baletne kombinacije, onkraj horizonta ustvarjalcev, v prvi vrsti obeh koreografov, pa nedotaknjen ostaja svet resnično subtilnega, senzibilnega, raznovrstnega baletnega izraza. Očitno je klasični balet po Bojani in Jašu Otrinu zgolj mehansko izvajanje predpisanih kombinacij na določeno glasbo, vsebino pa naj si gledalci preberejo v podanem sinopsisu. Kot da smo še vedno na začetku 20. stoletja in velika imena baletne umetnosti še niso opravila svojega dela!
Preplet realne romantične ljubezni slovenskega pesnika Prešerna in pravljične ljubezni princa Siegfrieda je ostal zgolj pri zamenjavi imen ključnih oseb - princ postane Prešeren, Odette postane Julija. Dogajanje na dvoru je prestavljeno med ljubljanske meščane, prizori na jezeru se pletejo v pesnikovi glavi, ko praznino neizpolnjene ljubezni zapolnjuje z vinom. Gledalcem je prepuščeno, da si zamišljajo kontekst s splošno znanimi podatki.
V prikazani koreografsko režijski postavitvi je tako popolnoma umanjkalo povezovanje giba s pričakovano vsebino. Povezovanje sicer atraktivnih baletnih točk, ki od izvajalcev zahtevajo visoko tehnično raven, z ohlapno zgodbo brez režijske nadgradnje, v njunem koreografskem videnju balet degradira na raven gibalnega nastopa. Ob strani ostanejo tako igralske interpretacijske možnosti kot tudi trdna povezava gledaliških izraznih sredstev v enovito predstavo. Za slednje je umanjkala predvsem poglobljena, premišljena dramaturška osnova, kjer bi se jasno določila najprej vsebina, nato pa optimalna sredstva za posredovanje te vsebine.
Lahko rečemo, da se podarjenemu konju ne gleda na zobe. Žal pa za prikazano Labodje jezero prav gotovo tudi velja, da gre osel samo enkrat na led. Če si namreč naključni obiskovalci ustvarijo splošen vtis o baletni umetnosti ob brezplačnem ogledu Labodjega jezera po Prešernu, potem bo prenovljeno operno-baletno hišo izredno težko zapolniti.
