Lačni spektaklov

Več kot očitno je, da je slovensko glasbeno občinstvo različnih generacij in družbenih slojev lačno izjemnih glasbenih dogodkov, enkratnih spektakelskih poslastic.

Nekaj takega je ponudila skupina Terrafolk, ki je skupaj s Simfonični orkestrom RTV Slovenija pod vodstvom Davida de Villiersa, dvakrat zapored napolnila ljubljanske Križanke. De Villiers in simfoniki so podoben spektakel v Križankah že ponudili, in sicer skupaj s Siddharto ob 30 letnici Vala 202.

Tudi »glasbeni teroristi«, kot se radi v šali poimenujejo harmonikarja Marko Hatlak in Janez Dovč (tudi kontrabasist), violinist Bojan Cvetrežnik in kitarist Danijel Černe odlično odrezali. V papagajskih kostumih Alana Hranitelja so kot protiutež »resnim« v črno oblečenim simfonikov delovali kot drugi pol istega glasbenega telesa.

Terrafolk so se junaško odločili za večer avtorske, večinoma njihove, glasbe, ki temelji na resnih in neresnih glasbenih odmevih od juga Balkana do severa Irske, od juga Španije do severa Finske in še čez. Lahko bi se sicer odločili za bolj varen in populističen program, to je, mešanico klasičnih, ljudskih in popularnoglasbenih zimzelenčkov v njim lastnih priredbah. Taka je bila le srbsko ljudsko Užiško kolo proti koncu koncerta. Navkljub drugačnemu programu so Terrafolk in simfoniki navdušili občinstvo, ki je izsililo kar tri bise, med drugim tudi takega z najlepšo glasbeno temo slovenskega filma Cvetje v jeseni.

Posebni biseri tega dogodka so bili virtuozni Hatlak, povsod prisotni Cvetrežnik, kot gostje pa peklenska violinistka Anja Bukovec, avstralska pevka z izvrstnim glasom Kate Hosking ter pevka, pianistka in avtorica dveh orkestracij Neža Buh (kot se govori, naslednji velik dogodek slovenske popularne glasbe). Kot duh pa se je občasno pojavljal tudi Boštjan Gombač, nekdanje član zasedbe Terrafolk.