Tiskane izdaje
Rodil se je slabo leto pred izbruhom druge svetovne vojne v Genovi. Njegovi starši so zatočišče pred fašisti poiskali na deželi v okolici Piemonta, oče se je pridružil partizanom. Po vojni so se vrnili v Genovo, kjer je Fabrizio obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Vpisal se je na pravno fakulteto, vendar je ni končal, svoj občutek za pravico je raje preizkušal v glasbi. Najprej se je izučil violine, potem še kitare. Pridružil se je nekaj lokalnim bendom, njegova prva ljubezen je bil jazz. Očaral ga je francoski šanson, nekaj pesmi Georgesa Brassensa je sam prevedel iz francoščine v italijanščino in jih prepeval skupaj s svojimi prvimi songi. Ko je bil star 18 let, je posnel svoji prvi pesmi - Nuvole Barocche (Baročni oblaki) in E fu la notte (Potem je prišla noč). Štiri leta pozneje se je poročil s skoraj deset let starejšo Puny Rignon in čez eno leto mu je rodila sina.
Svoj prvi LP - Volume I je izdal leta 1968, sledila sta mu Tutti morimmo a stento (Vsi smo umrli z bolečino) in Volume II. Oba sta dosegla vrhove italijanskih lestvic. Leta 1970 je izdal album La Buona Novella, konceptualni album, ki je globoko posegel v eno največjih bolečin naše civilizacije - Kristusov križev pot. Pesem Il Testamento di Tito (Titova oporoka) je pesem enega od dveh tatov, ki so ju križali skupaj s Kristusom. Fabrizio de André, sicer ateist in anarhist, je napisal vrsto pesmi v krščanskem duhu, ki so jih radi prepevali celo v cerkvah, Titova oporoka je bila za kaj takega preveč pogumna. Leto kasneje je izdal album Non al denaro, non all'amore, né al cielo (Ne za denar, ne za ljubezen ali nebesa), ki ga je priredil na podlagi pesniške zbirke Spoon River Anthology ameriškega pesnika Edgarja Leeja Mastersa. Fabrizievo ime so začeli povezovati z literaturo in poezijo, njegove pesmi pa so si utrle pot celo v šolske učbenike. Leta 1973 je napisal svoj najbolj politični album Storia di un Impiegato (Zgodba belih ovratnikov), leto pozneje pa je izdal Canzoni (Pesmi) - na tem albumu je zbral prevode Georgesa Brassensa, Leonarda Cohena in Boba Dylana. Leta 1984 je posnel album Creuza de mä - kot poklon tradicionalni glasbi mediteranskih dežel - in priznanjem ni bilo videti konca, album je dobil tudi naziv najboljši italijanski album v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Napisal je vrsto pesmi, ki so tako rekoč ponarodele, kot so: La guerra di Piero (Petrova vojna), La ballata dell'eroe (Balada o junaku), Il Testamento (Oporoka), La Ballata del Michè (Balada o revežu), La canzone dell'amore perduto (Pesem o izgubljeni ljubezni), La città vecchia (Staro mesto), La canzone di Marinella (Pesem za Marinello) in druge. Leta 1968 je slednjo zapela takrat največja italijanska pevka Mina in njenega avtorja pozdravila kot največjega italijanskega kantavtorja. Leta 1975 se je ločil od prve žene in se s svojo novo ljubeznijo, folk pevko Dori Ghezzi, preselil na Sardinijo. Kupil je posestvo na severu otoka in se začel ukvarjati z živinorejo. Začel je tudi nastopati na koncertih, čemur se je dotlej izogibal; na odru ga je spremljal eden najboljših italijanskih pop bendov, Premiata Forneria Marconi (PFM).
Celoten članek je iz Delove priloge Kult!
Inverno:
Oceano:
Il Testamento di Tito:
