Lepote Slovenije po japonsko

Gostovanje japonskega mešanega pevskega zbora Takasaki Daiku v skoraj polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma z mnogimi povabljenimi, očitno ne rednimi obiskovalci koncertov, saj so ploskali po vsakem stavku Beethovnove Devete simfonije, je odprlo nekaj dimenzij, ki niso čisto koncertnega, ampak bolj meddržavnega, medkulturnega in prijateljsko-družabnega značaja. Težko je postaviti visoke kriterije za zbor, ki je ljubiteljski in povabi k sodelovanju pri Beethovnu še en slovenski, prav tako ljubuiteljski zbor, to je APZ Vinko Vodopivec. Bolj vprašljiv je profesionalni pristop zlasti dirigenta in posledično Simfonikov RTV Slovenija.

Pri Japoncih je znana njihova želja po posnemanju, zlasti vsega, kar je v Evropi dobrega. K temu dobremu, poleg nekoč telovadca Mira Cerarja, ki je te dni praznoval sedemdesetletnico, spominjamo pa se, kako so ga hodili prav Japonci fotografirat kamor koli je le nastopil, spadajo sedaj še slovenske lepote. Japonci so prvi vedeli, da je bil Cerar na konju z ročaji neponovljiv! Toda sedaj smo odkrili, da Japonci v Sloveniji cenijo še druge, glasbene lepote, poleg naravnih. Ko so na koncu prvega dela zapeli priljubljeno Slovenija, od kod lepote tvoje in pri tem začeli še poplesavati na odru, je dvorana prešla v navdušujoč spontan aplavz in potem še nekajkrat, a začuda, ko se je dirigentka zbora Joko Akabane obrnila k občinstvu, naj še samo zapoje in Japoncem pomaga, odziva ni bilo. Kaj sedaj: Japonci za naše lepote vedo, mi pa ne?!

V prvem delu so zapeli nekaj tipičnih japonskih pesmi (Sakura sakura, Soran buši, Daiči sanšo ob bujo plesu Tosenšo Nišikava in klavirski spremljavi Joko Sašikata) in Ucukušiki Slovenia, kar smo že povedali.

Beethovnova Deveta simfonija je velik zalogaj za vsakega dirigenta, kaj šele za asitenta dirigenta Slovenske filharmonije, sicer japonskega dirigenta Tošihira Jonezuja. Ima premalo izkušenj za tak podvig, tako v pravilnosti interpretacije posameznih stavkov kot dojetja duha celote. Simfoniki so tu odigrali podrejeno vlogo prilagajanja, kar je slab profesionalizem; če je dirigent povprečen ali slab, smo lahko tudi mi?! Japonskemu zboru se je pridružil še Primorski pevski zbor Vinko Vodipivec, tako da je bilo na odru skupaj 74 pevcev. Videli smo razliko: Japonci so nemški tekst peli na pamet, naši pa po notah! Med solisti sta bila boljša oba moška; najbolj basist Jasuši Hirano, potem soliden tenorist Kacumi Išihara, manj izraziti sta bili obe ženski, sopranistka Kikuko Tešima in mezzosopranistka, Srbkinja Sanja Anastasia.

Po koncertu je bil v Klubu CD še družabno-kulturni dogodek, kjer smo spoznali širše dimenzije japonsko-slovenskega glasbenega prijateljstva, kar velja še posebej poudariti, saj ne moremo vedno iskati samo najboljših umetniških dogodkov. Japonci iz približno tako velikega mesta, kot je Ljubljana (to je Takasaki, ki leži kakih sto kilometrov severno od Tokia), namreč Odo radosti pojejo po svetu kot simbol miru. Tako smo razumeli njihovo mirovno sporočilo tudi mi; v smislu spoštovanja in cenjenja lepote, ki jo imamo!