Tiskane izdaje
Ljudje, predvsem zunanji opazovalci, me večkrat pomirjajo, češ, zakaj te skrbi, Liffe je vendar zgodba o uspehu, obisk je zagotovljen, prišli bodo ne glede na vse. Ko slišim tisti »ne glede na vse«, me šele zaskrbi; kdo pa dandanes na kulturne dogodke še prihaja »ne glede na vse«? Je Liffe res blagajniško varen oziroma »smrtno varen«, če si sposodim znano filmsko analogijo? Ne bi rekel; Liffe sicer ustvarja ekipa izjemnih sodelavk in sodelavcev, toda stvari menda ne pridejo same po sebi, ali pač? Če kdo morda misli, da v Cankarjevem domu pred in med Liffom vključimo avtopilota in mirno opazujemo mimohod prodanih vstopnic, prihaja iz dežele Utopija.
Pa nočem stokati; tole je zapis o psihološki vojni med mano in blagajniškimi izpiski; za podpisanega se festival namreč ne začne na dan odprtja, temveč na dan tiskovne konference, dobre tri tedne pred uradnim začetkom, ko se začnejo vstopnice prodajati. Na dan odprtja Liffa sem v bistvu že napol pomirjen, rezultati predprodaje so znani, običajno ponujajo razmeroma zanesljivo projekcijo do konca festivala.
Zato so tisti trije tedni predprodaje moj osebni pekel na Zemlji, boksarski dvoboj v približno petnajstih rundah oziroma petnajstih dneh predprodaje (če odštejem vikende). Tako gre to. Vsak dan vedno znova številke; ta film se prodaja bolje, ta slabše. Predpremiere so seveda glavne, uspešnica jeseni. Ampak kako to, da ljudje popadejo retrospektive šele med festivalom? Zakaj dveinpolurnega turškega filma, v katerem se skoraj nič ne zgodi, nisem umestil v večje dvorane, saj je že skoraj razprodan? Kako naj vem, kateri neznani ali nerazvpiti film bo skriti izbranec občinstva in bo proti vsem pričakovanjem polnil dvorane? Takšnih filmov - t.i. sleeperjev - je vsako leto precej.
Ne poznam psihologije množic, v petih letih vodenja Liffa sem osvojil samo tisto vaško logiko: če se v naslovu filma pojavlja beseda seks (ali aluzija nanj), bo film vroč. V preteklosti smo imeli kar nekaj takšnih adutov: Zasvojen sem s seksom; Romanca na poziv; In s kom ti seksaš? Ljudje so viseli s stropa ... Potem sem ugotovil, da nekatere ljudi očarajo določeni izrazi, denimo rožmarin, ki je strašno populariziral ameriško »ničproračunsko« in zahtevno dramo Prinesi mo rožmarin.
Včasih mi ni nič več jasno, zato zaupam številkam (ki nikoli ne lažejo, pravijo), sterilnemu, hladnemu pokazatelju aktualnega okusa občinstva, in bijem bitko. Tri tedne, vsako leto znova. Ampak koga to zanima - in tako je prav. Zdaj sem malo bolj sproščen tudi jaz; Liffe se začenja, prihajajo gostje, vrstijo se dogodki. Se vidimo!
Simon Popek, programski vodja festivala Liffe
