22. Liffe: Če hočeš pokazati dobre filme, je treba zaviti tudi vstran

Simon Popek zadnjih pet let daje identiteto Ljubljanskemu­ mednarodnemu­ filmskemu ­festivalu. Zdi se, da je v tem času festival končno opravil 
z dilemami o tem, koliko zvezd ga bo obiskalo, koliko obfestivalskih dogodkov bo ponudil in kako dolgo se bo še govorilo o Liffovskih norih zabavah.

Odlikuje ga programska specifika,­ pri kateri Popek, kot je zapisal 
v kataložnem uvodu, »balansira med imperativom popularnega art filma in okusom zahtevnejšega občinstva«, kar ni tako samoumevno. Popek programa ne prepusti naključju, ampak ga izborno lansira občinstvu, ki s svojim obiskom vsako leto znova potrjuje zvestobo festivalu.

Če se ozrete na preteklih pet let programskega vodenja Liffa, katero leto se iz filmskega vidika zdi najbolj pestro?

Težko je reči. Program je takšen, kot ga sestaviš. Če je splošna letna produkcija šibkejša, vložiš več 
v retrospektivni del. Če hočeš pokazati res dobre filme, je treba včasih zaviti tudi vstran. Letos imamo na primer štiri retrospektive, kar je neko povprečje. Festivalska cirkulacija je rutinirana. Kot selektor lahko predvidiš, da bodo vrhunski režiserji, ki privabljajo občinstvo, posneli film vsako drugo leto. Letos sta to Pedro Almodóvar in Lars von Trier. Lani sta to bila Mike Leigh­ in Michael Haneke. Program je s tega vidika uravnotežen.

Kakšno je stanje v evropski in svetovni filmski krajini? So na vidiku kakšne žanrske, vsebinske ali estetske spremembe?

V zadnjih dveh letih je opaziti manko azijskih filmov – če odštejemo Japonce, ki so vedno prisotni. Kitajskih filmov je zelo malo, pa še ti se očitno večjim evropskim festivalom ne zdijo zanimivi. Tajvancev ni že več let, iz Tajske prihajajo bolj rudimentarna dela. Odkar so zaprli iranskega filmarja Jafarja Panahija, mnogi najbrž iz protesta nočejo vrteti iranskih filmov, posebej tistih iz uradnega nacionalnega programa. To se letos kaže tudi na Liffu, imamo sicer štiri japonske filme, vendar je na sploh malo Azijcev. Po drugi strani me veseli, da je Evropa znova odkrila žanr, ki se poigrava z vzorci, tako kot je bilo to značilno predvsem 
v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v italijanskem in nemškem filmu. Ko smo uvedli sekcijo Ekstravaganca,­ se nam je zdela včasih preveč vzhodnoazijska.­ Bali smo se, da bodo ljudje to identificirali z orientalskimi 'odbiteži'. Toda že lani so se tovrstni filmi začeli pojavljati tudi v Evropi.

Trudim se, da bi bil program v vseh segmentih geografsko raznolik. Lani so ljudje spraševali, kje so skandinavski filmi, ker je bil na Liffu samo eden. Letos jih je osem, če ne štejem retrospektive klasičnega finskega filma. To pač niso filmske nacije, ki bi kontinuirano producirale zadostno število dovolj dobrih filmov. Edine tri države, ki to zmorejo, so Japonska, ZDA in Francija. Povsod drugje, tudi pri Italijanih, Angležih in Nemcih, kinematografije nihajo. Lani smo imeli na primer deset filmov Berlinske šole, letos imamo en sam nemški film, če odštejem Wendersa in Fassbinderja, ki sta 
v sekciji Metafilm. Imamo pa filma iz Kolumbije in Demokratične republike Kongo, ki na festivalih ne nastopata ravno pogosto.

Nova na zemljevidu svetovnega filma je tudi Grčija. Postavili ste jo v fokus.

Na to, da je Liffe med prvimi festivali, ki ima v fokusu Grčijo, sem neskromno ponosen. 
V primerjavi z romunsko kinematografijo, na katero so opozorile nagrade v Cannesu, je bilo Grke treba odkriti. Če izvzamemo Yorgosa Lanthimosa, ki je lani na Liffu zmagal s filmom Podočnik, in Athino Rachel Tsangari, ki je bila lani nagrajena v Benetkah, drugi avtorji­ niso bili izpostavljeni.

Koliko gre v resnici za kvalitativne premike znotraj filmske industrije in koliko je opaznost Grčije pogojena s trenutno politično situacijo?

Grško filmsko produkcijo smo štirideset let identificirali tako rekoč z enim avtorjem, Theodorosom Angelopoulosom, in še nekaterimi metuzalemi. To je bila nezanimiva, postana kinematografija, ki se ni premaknila z mesta že od šestdesetih let. Vmes so veliki producenti izgubili monopol nad subvencijami, kar je omogočilo mlajšim avtorjem in producentom z nekonvencionalnimi idejami, da so prišli na svoj račun. Ti filmi so taki, kot bi padli z marsa. Nore ideje in forme, ki šokirajo v estetskem in tematskem smislu. Zanimivo je, da sta se izoblikovali dve frakciji. Ena je ekstremno realistična, na primer filmi Yanisa Economidesa, druga pa zelo alegorična. Ti filmi so videti, kot bi se dogajali v vzporedni­ realnosti, vendar posredno obravnavajo iste probleme, izražajo stanje duha v državi. Kriza v Grčiji se ni začela z zlomom borz, traja že od olimpijade naprej. Grki imajo sami s sabo veliko nerazčiščenih stvari, od ostankov vojaške hunte iz sedemdesetih let do rasizma in narazčiščenih odnosov 
z Makedonijo in s Turčijo.

Kako bi vsebinsko ocenili letošnji izbor tekmovalnih prvencev?

Režiserji se pri prvencih v večini ukvarjajo sami s sabo, z mladostjo, odraščanjem... Prvi film je ponavadi avtobiografski. Letos so to filmi Pobalinka, Izlet in Brez očeta. Nekaj jih je tudi zelo alegoričnih, kot je Finisterrae, Zaklonišče na primer že meji na film katastrofe,­ kolumbijski Vsi vaši mrtveci pa se spogleduje z gangsterskim ­žanrom. Večina poskuša nagovarjati resničnost v okolju, iz katerega prihaja.

Vas je kateri s svojim pristopom prav posebej presenetil?

Grški Attenberg in španski Finisterrae, ki je zame gotovo eden najboljših in najbolj nenavadnih filmov v zadnjih letih. Daje vtis težkega, pretencioznega art filma, kot bi hotel posnemati Bergmana ali Tarkovskega, vendar je komedija. Pa ne tiste vrste, da bi se glasno smejali. To je film, ki razdeli občinstvo. Gotovo bodo nekateri zapustili dvorano že po petnajstih minutah, druge pa bo popolnoma prevzel.