Izdatnejša prisotnost animiranega filma

Malce zapostavljen, a vseeno kar dobro obiskan je bil v preteklih dneh prikazan tudi dvodelni tekmovalni program kratkih filmov, za katerega je izbor pripravil animatečnik Igor Prassel. Postregel nam je z nadvse raznovrstnim programom, v katerem je bilo videti tako različne zvrsti kratkega filma kot tudi resnično raznolike pristope k filmski pripovedi.

V preteklih letih nam je ta sekcija prinašala kratkometražna dela z vsega sveta, zato se je zdelo poimenovanje sekcije Svet na kratko še posebej posrečeno. A ker se je tokrat izbor skrčil le na dela iz evropskih držav (»evropsko kvoto«, ki je pogoj za pridobitev denarja iz Evrope, je pač treba izpolniti, pa čeprav s kratkimi filmi, bi lahko malce zlobno pripomnili), bi morda vendarle veljalo to ime spremeniti.

A v prihodnje tudi to ne bo dovolj, če bo festival temu tekmovalnemu programu posvečal tako malo pozornosti in ga očitno imel bolj za nujno zlo kot pa za sekcijo, v kateri bo načrtno in kontinuirano odkrival pokrajino kratkih filmskih form in s katero bi se poskušalo domače občinstvo senzibilizirati tudi za produkcijo tovrstnega filma. Resda sekcija iz perspektive mednarodne relevantnosti kljub svoji tekmovalni naravi nikoli ne bo presegla lokalnega okvira (tudi zato, ker ima tako kot festival v celoti izrazito revijalni značaj – kaže namreč le dela, ki so bila »odkrita« že drugod), a vseeno bi lahko, kot je to precej uspelo že festivalu kot celoti, postala eden pomembnejših regionalnih pregledov sodobne produkcije kratkega filma.

Vidna eksperimentalna usmeritev

Poglejmo si podrobneje, kakšno podobo stanja evropske kratkometražne produkcije nam ponuja letošnji izbor 12 kratkih filmov. Morda še največje presenečenje predstavlja veliko izdatnejša prisotnost animiranega filma. Čeprav sekcija nikoli ni prinašala izključne usmeritve v igrano oziroma dokumentarno produkcijo, pa bi se ta vendarle zdela veliko bolj smiselna kot dodatno širjenje izbora. Nikakor se namreč ne moremo znebiti občutka, da je letošnji izbor preveč heterogen, razpršen na različne zvrsti (od igranega do dokumentarnega, od animiranega do eksperimentalnega, ob tem pa še vsa možna presečišča med njimi), prepreden z najrazličnejšimi pristopi. Ta občutek potencira tudi dejstvo, da imajo skoraj vsa dela bolj ali manj izrazit eksperimentalni značaj.

Tudi tista, ki so najbližja konvencionalni igrani filmski produkciji, kot je na primer hrvaški Potem zagledam Tanjo (Onda vidim Tanju, 2010) Juraja Lerotića, vsaj na neki ravni izvedejo eksperiment. Lerotić se je tako odločil za sicer že videno, a še vedno prepričljivo pripovedovanje s statičnimi, zamrznjenimi podobami, iz katerih je gibanje navidez izključeno, a ga nato niz takih podob znova rekonstruira – vsaj na mentalni ravni. Postopek je podoben Markerjevemu iz filma La Jetée, le da Lerotić ni premogel Markerjeve drznosti, ki je z zamrznjeno podobo vztrajal na platnu in tako dosegel izjemen lirični učinek, medtem ko Lerotić vse preveč hiti. S tem sicer pridobi dinamiko, a hkrati izgubi vso liričnost dela.

Blizu konvenciji

Povsem blizu konvencionalni filmski pripovedi se je znašel tudi čudovit portugalski film Joãa Vianaja z naslovom Alfama (2010). Dogajanje, ujeto v fascinantni črno-beli fotografiji, ki jo prebijajo lise bleščeče svetlobe, je umeščeno na vlak, ki je že sam po sebi cinefilski objekt par excellence. A João naredi še nekaj več: med tremi potniki stke vznemirljivo, strasti in divjih pogledov polno razmerje, ki njegovo pripoved pripelje do vrhunca.

Med tistimi kratkimi filmi, ki so bili zavezani eksperimentu, velja omeniti še svojevrsten potopis, iniciacijsko popotovanje po različnih koncih sveta, podano s popačenimi panoramskimi podobami, v katerih je vsaka postaja podana v zgoščenem času in videti kot celotna zemeljska obla.

Kot smo že omenili, je bilo v izbor vključenih več animiranih del, tako klasičnih lutkovnih filmov kot tudi veliko bolj inventivne animacije, kot je bila na primer tista v filmu Svet zunaj (The External World, 2010) Davida O'Reillyja. Preprosta zgodba o dečku, ki se uči igrati klavir, je podana duhovito in iskrivo, pri čemer se je avtor poigraval s posameznimi elementi video in računalniških iger.

Eno izmed teh del bo ob zaključku festivala prejelo nagrado za najboljše delo sekcije, ki jo podeljuje podjetje Menet. Sekciji pa lahko le zaželimo, da bi dobila več pozornosti oziroma da bi bila tudi kratkometražni produkciji dana priložnost, da se enakovredno predstavi festivalskemu občinstvu.