Klasični finski film: Hollywood z dodatkom patriotizma

Retrospektiva, posvečena ­klasičnemu finskemu filmu, bo na ogled v dvorani Slovenske kinoteke in zajema šest filmov razmeroma neznane finske produkcije iz sredine 
20. stoletja.

Programski sklop Liffa so oblikovali selektorji tako imenovane Ferronijeve brigade, avstrijsko-nemške kritiške skupine, izbor pa utemeljili z lastno radovednostjo, sami filmov namreč še niso videli.­ Selektor Olaf Möller, ki se med drugimi podpisuje pod kuratorstvo sklopa, je finski film postavil v kontekst in pojasnil, kako razumeti ta neobičajni izbor.

Kako selektorji gledate na finski film tega obdobja? Je to gola radovednost ali zavestno premoščanje meja filmskega kanona?

Selekcija pomeni več stvari naenkrat. Prvič, vsi selektorji smo finofili in po naravi nas zanima vse, kar je finskega izvora. Program smo si želeli izpeljati v skladu 
s tem parametrom. Finska produkcija tega obdobja je izjemno bogata, toda tukaj se je morala zbrati natanko ta šestica. Drugič, prav te filme smo izbrali zato, ker smo si jih želeli videti. Zakaj trideseta in petdeseta leta? Z izjemo Petra von Bagha se finski kritiški kolegi požvižgajo na to obdobje. To je seveda vzbudilo našo radovednost. Kot zanimivost naj povem, da se je nenavadno zanimati tudi za avstrijski ali nemški film tega obdobja. Če se, te vsi gledajo postrani. Kakor koli že, vse, kar smo si od klasične finske produkcije do danes ogledali, je bilo bolj ali manj izredno. Smiselno je, da ra­ziskovanje nadaljujemo, razširimo. Tretjič, Ferronijeva brigada ni subverzivna po lastni volji. Mi le počnemo to, kar se nam zdi plodno in koristno s filmsko-političnega stališča, ki je seveda drugačno od uveljav-ljenega diskurza, zato pogosto izpade kritično do sodobne filmske kulture. Najbrž smo res kritični, vendar s kritiko ne zapravljamo časa – namesto tega predlagamo drugo, novo. Gledanje filmov, ki jih gleda malo ljudi, se zdi dobra ideja – kot zanimanje za majhne narode in njihove posebnosti...

Ti filmi niso znani niti na Finskem, zunaj njenih meja pa sploh ne; pa vendar v katalogu zapišete, da so to najplodnejša leta finskega filma. Kako razumeti to protislovje?

To sploh ni protislovje: gre za obdobje vrhunca filmske produkcije, v tem času je bila tako plodna bolj ali manj vsaka filmska kultura. Filmi niso bili izvoženi zaradi jezika in po zaslugi dejstva, da Finska takrat ni bila del svetovne zavesti. Kaj sploh je Finska? Dodajte kočljivo politiko Finske v tem obdobju in potem lahko razumete, zakaj je finska kinematografija tako slabo znana.

Kakšne so produkcijske, ideološke in estetske značilnosti finskega filma?

To je studijsko voden, zvezdniško orientiran film na višini teh pojmov – v principu enako urejen kot tedanji Hollywood. Kar zadeva ideologijo: film je bil motor duhovne prenove in gradnje finskega naroda, zato ni nenavadno, da imajo ti filmi močne patriotske elemente. V tem je mogoče potegniti ključno razliko med Hollywoodom in finskim filmom tistega časa. Hollywoodska produkcija je bila tolikšna, da je ostal prostor za dvome, sive cone, dvoumnosti – Finska pa, po drugi strani, ni proizvedla veliko, kar pomeni, da je bilo manj manevrskega prostora za drugačne poglede.