Tiskane izdaje
S primerno količino cinefilije, politične nekorektnosti in
s ščepcem »slovenskega«, prepletom, ki nam ga prinaša otvoritveni film, irska krimi komedija Policist (The Guard), se bo danes ob 20. uri v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma pričel 22. Liffe.
Da je to nedvomno najpomembnejši domači filmski dogodek, ki nam vsako leto z več kot sto filmskimi naslovi ponuja vpogled v sodobno produkcijo avtorskega filma, priča tudi izjemno zanimanje najširšega občinstva: do zdaj je bilo namreč prodanih kar 31.700 vstopnic!
Zanimanje za festival je – če sodimo po predprodaji, ki je letos ponovno, kot že nekaj let zapovrstjo, dvignila lestvico uspešnosti in presegla lanskoletni rekord – vse večje, kar ni naključje. Selektorju Simonu Popku namreč iz leta v leto uspe v Ljubljano pripeljati velik del tistega, kar je navduševalo ali le vznemirilo občinstvo na največjih festivalih, od Rotterdama do Cannesa.
Tako si bomo že prvi festivalski dan lahko ogledali prejemnika berlinskega srebrnega medveda oziroma velike nagrade žirije, novo monumentalno (tokrat ne po dolžini, temveč po silovitosti filmske izkušnje, ki jo nudi) delo madžarskega mojstra Bele Tarra Torinski konj (A torinói ló, 2011). Prvi dan bo sploh bolj »berlinsko« obarvan, saj je bil tam nagrajen (s posebno omembo za najboljši prvenec) tudi otvoritveni film Policist, duhovita pripoved o podeželskem policistu, irskem Umazanem Harryju, v katerem nastopa tudi »naša« Katarina Čas. V tem »berlinskem« paketu moramo omeniti še izvrsten norveški mladinski film Vratar Liverpoola (Keeper'n til Liverpool, 2010), prejemnika kristalnega medveda, ki bo predstavljen
v sekciji Kinobalon.
Prva perspektiva –
Naprej, Alicia
Prvi festivalski dan si bomo lahko ogledali tudi prvo delo iz tradicionalne tekmovalne sekcije Perspektive, ki predstavlja nekakšen presežek v programski ponudbi Liffa, saj nam odkriva cineaste prihodnosti in prek njihovih del tudi nove filmske trende in teritorije. Ogledali si bomo lahko formalno inventivno pripoved o iskanju identitete, delo Naprej, Alicia (Vete más lejos Alicia, 2010), nekakšen intimni dnevnik s poti, po kateri stopa mlado dekle, ki išče svoj prostor pod soncem.
Že ta nas bo opozoril na enega izmed trendov, ki ju lahko opazimo med letošnjimi Perspektivami, namreč dejstvo, da se je kar pod polovico izbranih del sekcije (torej pet) podpisala filmska ustvarjalka. Žensko zastopstvo še nikoli ni bilo tako številno, še pomembnejše je, da bodo – vsaj po mnenju pisca teh vrstic – prav dela ustvarjalk pripravila največje presenečenje.
Ob Elisi Miller, avtorici pravkar omenjenega filma, velja omeniti vsaj še mlado Grkinjo, Athino Rachel Tsangari, ki nam bo predstavila nenavaden, toda osupljivo svež in domiseln film Attenberg (2010) – komur bo ta všeč, naj ne pozabi na njen prvenec Sposojeni spomini (The Slow Business Of Going, 2000), ki bo na sporedu v sekciji Mladi grški film – ter odličen prvenec Avstrijke Marie Kreutzer, že kar presenetljivo kompleksen portret neke družine Brez očeta (Die Vaterlosen, 2011), ki bi ga prav tako lahko označili za nekakšen obračun z generacijo očetov in njihovih idealov, le da tokrat ti niso branilci tradicije, pač pa tisti, ki so v imenu novih resnic to tradicijo rušili (revolucionarnega leta 1968).
»Premoč« evropskih avtorjev
Letos je morda še bolj kot vzpon ustvarjalk očitnejša »premoč« evropskih avtorjev. Kar šest izmed desetih del namreč prihaja s starega kontinenta, Evrope, kar le potrjuje tisto, kar smo lahko na področju avtorskega filma opažali v zadnjih nekaj letih – da namreč evropski avtorski film doživlja renesanso. Evropski paket nam bo tako prinesel novo delo našega starega znanca, Belgijca Koena Mortierja, ki smo ga pred leti spoznali prek prvenca Ex bobnar, tokrat pa se bo predstavil z drugim celovečercem, nenavadno meditacijo o življenjskih naključjih 22. maj (22 mei, 2010).
Z nenavadnostjo bo še bolj izstopal španski Finisterrae (2010) Sergia Caballera, eden treh rotterdamskih tigrov, ki je nadrealistična pripoved o vandranju dveh »duhov«. V Caballerovem delu ni nenavadna samo pripoved – avtor je celo sam tradicionalni postopek dela obrnil na glavo, saj se je najprej lotil snemanja in šele nato pisanja scenarija. Del evropske večine je seveda tudi slovenski predstavnik, Nejc Gazvoda, ki je z Izletom (2011), svežine in ustvarjalnega duha polnim generacijskim filmom, znova dokazal, da je tudi slovenski film še vedno soudeležen v tem ustvarjalnem vrenju sodobnega evropskega filma.
Če je evropski mladi film trenutno na ustvarjalnem vrhuncu, se nekako zdi, da kreativnost za spoznanje usiha med kinematografijami južnoameriškega kontinenta, kjer smo bili na začetku stoletja priča istemu ustvarjalnemu zagonu, kakršnega zdaj opažamo v kontekstu evropskega filma. Še vedno od tam prihajajo kar tri dela, med katerimi gre omeniti predvsem ostro politično satiro Vsi vaši mrtveci (Todos tus muertos, 2011), delo Kolumbijca Carlosa Korena.
