Marie Kreutzer: ni jamstva za srečno otroštvo

Marie Kreutzer je eno vročih imen letošnjega Liffa. Kritiki njen film Brez očeta zelo hvalijo, filmski analitiki pa postavljajo med resne kandidate za nagrado vodomec. Režiserka se je rodila leta 1977 v Gradcu,­ živi pa na Dunaju. Študirala je scenaristiko in dramaturgijo na dunajski Akademiji za film. Brez očeta je njen celovečerni prvenec in je bil premierno prikazan na Berlinalu­ 2011. Govori­ o hipijevski komuni v osemdesetih nekje na avstrijskem podeželju.

Menda ste od desetega leta sanjarili o tem, da bi postali pisateljica. Zakaj ste se pozneje premislili in postali režiserka?

Pisateljevanje je zelo samotarsko početje, sama raje delam v timu, zato mi režija bolj odgovarja. Sicer tudi pišem, trenutno predvsem scenarije. Če bi imela čas, bi zagotovo pisala tudi romane in kratke zgodbe.

Zakaj film o otrocih hipijev? Zdi se, da so hipiji že pozabljeni.

Inspiracija je prišla iz dveh virov. Prvi je alternativna srednja šolo, na katero sem hodila. Ne morem reči, da so bili moji učitelji ravno hipiji, zagotovo pa so bili ljudje 
z drugačnim življenjskim slogom, pa tudi z drugačnim načinom poučevanja. Drugi vir so dokumentarci o hipijevskih komunah, ki sem si jih ogledala. Na posnetkih je bilo polno otrok, vendar niso nikogar zanimali. Postavilo se mi je vprašanje, kakšno je odraščanje 
v hipijevski komuni.

Je hipijevski življenjski slog res pomenil neodgovornost do otrok?

Mislim, da na to vprašanje ni enoznačnega odgovora. Zato sem vpeljala v film več likov otrok, ki imajo istega očeta, in različne matere, predvsem so imeli zelo različen odnos z očetom. Tako sem skušala­ pokazati, da hipiji niso nujno slabi starši, vse je odvisno od konkretnih ljudi in spleta okoliščin. Vendar Brez očeta ni samo film o hipijih, temveč o družini v širšem smislu, pa seveda o težavah, ki se 
v njej pojavijo.

Ste se hoteli navezati tudi na sodobna vprašanja raznolikosti družin, recimo enostarševskih družin, istospolnih družin 
in podobno?

Seveda. Pomočnika pri pisanju sta me ves čas opozarjala, da moram narediti film o družinskih mrežah, se pravi o različnih družinskih konstelacijah, pa o tem, da so lahko srečne ali nesrečne zelo različne družine. Nekdo lahko preživi zelo lepo otroštvo v alternativni družini, drugi grozno otroštvo 
v klasični družini. Ali obratno.

Je bil scenarij za film zelo zacementiran ali ste si med snemanjem­ pustili prostor 
za improvizacijo?­

Ne maram improvizacije. Ko se snemanje začne, je na prizorišču veliko ljudi in lahko nastane prava polomija, če ne veš, kaj bi rad. Seveda sem dovzetna za sugestije igralcev, rada sprejmem njihove predloge, če so dobri.

Je bilo težko voditi tako obsežno igralsko ekipo?

Malce me je bilo strah, kako bo šlo, saj je to moj prvi film, nimam še veliko izkušenj z igralci. Ko je snemanje steklo, ni bilo posebnih težav, med nami sta vladala ­pozitivna energija in zaupanje.

Nekoč ste dejali, da raje pripovedujete s sliko kot z dialogi. Za ta film to ne velja, dialogov je zelo veliko.

Res, v tem filmu so dialogi zelo pomembni. Kratke filme sem posnela skoraj brez dialogov, moj tonski mojster je ponavadi rekel: 'Kakšen dolgčas, nimam kaj delati!' To pot mu ni bilo dolgčas, liki so se veliko pogovarjali, kot je značilno za ­ansambelske filme.

Ali ste se pri ustvarjanju filma po kom zgledovali?

Najpomembnejši film je Ang Leejeva Ledena nevihta. Ko sem ga videla, sem vedela, da hočem postati režiserka, tako močno je učinkoval name. Tudi med pisanjem scenarija za film Brez očeta sem se spomnila nanj.

Ogledala sem si še veliko drugih filmov, v vsakem me je zanimal samo delček – denimo umiranje, življenje v podeželski hiši in podobno. Velika inspiracija zame in za mojega direktorja fotografije­ je bila tudi Desplechinova ­Božična zgodba.

Ali poznate filme, ki so v tekmovalnem programu v Ljubljani? Kako komentirate dejstvo, da so jih kar pet posnele ženske?

Ne poznam jih, malo sem hodila po festivalih, saj sem pred kratkim rodila. Če so jih polovico posnele ženske, je to zelo dobro. Nekoč nisem verjela, da je težje ustvarjati, če si ženska. Zdaj iz izkušenj vem, da je tako, res je težje dobiti denar za projekt, zbuditi zanimanje javnosti, si pridobiti spoštovanje, če si ženska.

Ali že pripravljate nov projekt?

Pripravljam, čeprav bolj počasi, saj imam majhnega otroka. Gre za priredbo romana Gruber geht, govori pa o človeku, ki mu postavijo diagnozo raka, hkrati pa se zaljubi. Mislim, da bo to pretežno atmosferičen­ film.