Mitja Okorn: Moraš biti pripravljen švicati kot na trgatvi

V prvem tednu predvajanja je božična romantična komedija Pisma sv. Nikolaju slovenskega režiserja Mitje Okorna imela več kot pol milijona gledalcev. Film je imel premiero 9. novembra v Varšavi, kjer ga je posnel za dva milijona evrov zasebnega denarja. Po dveh projekcijah (danes in jutri) na Liffu bo 15. decembra prišel v redno distribucijo slovenskih kinodvoran.

Sem mlad genialen filmski ustvarjalec brez izkušenj in denarja in bi rad posnel fantastičen celovečerni film, ki ga imam v glavi. Kaj naj naredim?

Preprosto. S sodobno tehnologijo pa še sploh. Treba je samo ta genialen film, ki je v glavi, dati na papir, potem upati, da ta film ni znanstvena fantastika, če pa že, naj bo v eni sobi. Bolj preprosto je, če je začetnikov genialen film poceni, da je malo igralcev, malo lokacij in podobo. Narediš genialen scenarij in rečeš - sedaj bom pa jaz to posnel in vse kar je potrebuješ veliko volje, želje, živcev, prijateljev, če nimaš veliko časa in denarja, pa seveda energije. Vse se da, če se hoče. To si moraš dovolj močno želeti. Moraš biti pripravljen švicati, kot na trgatvi, pripravljen spreti z vsemi prijatelji, družino in drugimi, da boš dosegel to, kar hočeš, pripravljen izgubiti vse lase... Veliko ljudi ima genialne ideje, ko je pa treba to narediti... Na filmu Tu pa tam sem delal nekaj let, na filmu Pisma sv. Nikolaju sem delal dve leti. To je veliko časa in ljudje hitro obupajo. Treba se je dobro organizirati in vzeti poceni kamero - najbolj pomembna pa je vedno zgodba - in to posneti. Običajno pa se zatakne že pri volji, ki je ljudje nimajo dovolj.

Kaj mora narediti človek, da postane normalen slovenski filmski režiser, ki gre po ustaljeni poti, kar je vam gotovo tuje?

Tu je vprašanje definicije, kaj je normalen režiser. Da po mojih pojmih postaneš normalen režiser, je treba rad imeti film in željo narediti film. V Sloveniji je še vedno tako, da moraš imeti diplomo, da si nekaj. Drugje ne potrebuješ diplome, da si režiser. Preprosto pokažeš, kaj si doslej naredil.

Ste bili kdaj blizu AGRFT?

Najbližnje srečanje sem imel, ko sem prijatelja, ki je želel biti igralec, spremljal ob dnevu odprtih vrat, ko so predstavili šolo. Takrat sem si dejal, da me ta šola gotovo ne bo videla, ker je tako staromodno zasnovana. V času digitalne dobe sem imel občutek, da so v letu 1900. Saj ne, da bi šolanje dajal v nič, šola je fajn. Ni pomebno ali si ali nisi v šoli, ali si tu ali si v šoli v New Yorku, najbolj pomebno je, kakšen si kot oseba, ali boš to, kar ti oni tam dajo znal uporabiti v dobro ali ne. Na koncu so pomebni energija, dobre ideje in jajca. Nekateri mislijo, da bodo naredili šolo za režiserja in da jim bo država dala milijon evrov, da bodo posneli film. Zato mnogi filmarji z AGRFT-ja pristanejo na nacionalni televiziji, kjer režirajo različne oddaje. To seveda ne dajem v nič, tako pač je. Nekdo lahko v tem uživa. Sam sem ubral drugo pot. Vedel sem kaj hočem delati, kakšen filme hočem delati in sem to začel delati. V teh štirih letih, ko so bili oni v šoli, sem se naučil kako posneti film, kako dobiti denar, kako dobiti stranke, kako posneti reklamo, kako posneti glasbeni videospot, kako oblikovati ekipo, ne da bi mi kdo formalno pomagal. To so bile praktično pridobljene izkušnje. Ko so me povabili na Poljsko, mi je producentka rekla - poslušaj, če bo tvoj asistent naredi vse za tebe, bom znorela. Pa sem jo vprašal, kaj pa asistent sploh počne? Doslej sem v življenju vse sam naredil, brez asistentov. Pa mi je rekla - poslušaj, tega ne povej nikomur.

Koliko je glasba sestavni del vašega filmskega pogleda na svet?

Tako kot v življenju je tudi na filmu najpomebnejši ritem. Nekateri nimajo občutka za ritem in delajo dolgočasne filme, dolgočasne govore, dolgočasno glasbo. Občutek za ritem mi je dala glasba, ker se je moj oče ukvarjala z glasbo. Bil je ozvočevalec, tonski mojster in sem že od četrtega leta hodil z njim po koncertih, po celi Jugoslaviji in pozneje po celem svetu. Doma je imel dva tisoč lpjev in ogromno cedejev ter zillijon mp.3jev. Tako da sem v bistvu odrasel z glasbo in sem hotel postati glasbenik. Ko me je oče s šestimi leti peljal v glasbeno šolo, da bi se učiti igrati kitaro, so mi rekli, da imam premajhne prste. Ta dogodek pooseblja celo Slovenijo. Namesto pa bi spodbujali kreativnost, predvsem v izobraževalnem sistemu, ubijajo željo tako po učenju, kot ustvarjanju. Vseeno sem igral kitaro, nisem pa hodil v glasbeno šolo. Hitro pa me je pritegnilo snemanje in ko sem to doma zmontiral v skejt film, sem to storil na Bregovićevo skladbo Kalašnikov iz Kusturičinega filma Podzemlje. Vse se je tako lepo ujemalo in takrat sem dojel, da je super, da nisem postal glasbenik.

Kot sem mednarodno uspel s filmom bi mogoče tudi z glasbo. Kaj pa vem. V filmu pa sem združil ljubezen do glasbe s še večjo ljubeznijo, to je režija, montaža ...

Gotovo je v vas tičala ustvarjalnost, ki bi tako ali drugače prišla na plano?

Vedno sem bil zelo ustvarjalen, tudi v šoli. Pogosto se je dogajalo, da so tisto, kar sem ustvaril, mnogi sošolci hoteli uničiti. Bil sem pobudnik za številne reči in takega je treba v Sloveniji utišati ...

Vse se v življenju zgodi z razlogom in vse je za nekaj dobro. Dobro je, da me niso sprejeli v glasbeno šolo, dobro je, da sem skejtal, v roke vzel kamero in to združil z glasbo. Vse se zgodi z razlogom in vse je treba obrniti sebi v prid.

Glasbe je bilo veliko v Tu pa tam, kjer je pokalo od rapa. Sledili so številni videi za slovenske in tuje glasbenike, še posebej za poljsko glasbeno atrakcijo Afromental. Koliko je snemanje videov še izziv za režiserja ali so to počitnice v primerjavi s filmom?

Nič kaj delam, zame niso počitnice, ker sem perfekcionist. V to kar se lotim je vloženo veliko energije, volje, jeze in truda. Temu se popolnoma predam. Zaradi tega mojega perfekcionizma so problemi, težave. Če ti je vseeno, potem težav ni.

Vsak videospot ima neko zgodbo, to so kratki filmi. Ne morem gledati videospotov, kjer so zgolj neke lepe sklice, pa ritke, pa joški, ker je to dolgčas po dvajsetih sekundah. Zgodba je lahko tudi taka vizualna, ritmična. Vsak projekt mi je tako pomemben, kot da je to zadnji projekt in se mu v celoti posvetim, zato tudi ne delam več projektov hkrati. Tako sem na koncu zadovoljen, ker sem dal vse od sebe, sem ponosen na izdelek.

»Pravim umetniškim« režiserjem bi se dve leti režiranja televizijske limonade na poljski televiziji gotovo zdelo ponudba izpod časti. Kaj ste se vse naučili pri tem?

Serija 39 in pol ni limonada, ker ima 45 minutni format, limonade pa so običajno dolge 22 minut. Gotovo bi vam bila zelo všeč, ker je to zgodba o starem punkerju, ki se odloči, da se bo po sedmih letih vrnil k svoji ženi. Ker ga ona zavrne se odloči, da bo dvoje življenje uredil in da bo obudil svojo staro punk  skupino.

V seriji je veliko glasbe. V prvem scenariju niti ni bilo glasbe, pa sem dejal, da bi bilo super, če bi naredil punk skupino in bodo starčki na odru, sin pa posluša hip hop in bo tu takoj konflikt. Generacijski konflikt je vedno smešen. Želel sem narediti še bolj na ostro, ker pa je to predvajano v najbolj gledanem času in ker je to kanal, ki ga lahko vsi gledajo ne more biti preklinjanja in podobno, še vedno pa je to najbolj kultna serija na Poljskem. To je 13 delov na sezono, tri sezone, jaz sem pa režiral sezono in pol.

Kako je bilo?

Bilo je super, ker smo spet združili glasbo in film. Sodelovanje pa sem sprejel iz preprostega razloga, ker je bil dober scenarij. Če je dobra zgodba, dober scenarij, je to smisleno delati. Sicer pa dobivam veliko scenarijev in večinoma in so to precej butaste zgodbe.

Na Poljskem delajo in ustvarjajo in je Poljska gotovo bliže Ameriki, kot smo mi. Tu ti operejo možgane, da mislimo, da smo najbolj napredna tranzicijska država, pa to sploh ni res. Ko sem prišel na Poljsko, sem tudi tako mislil. Bil sem pravi Slovenec in sem dejal, to bomo ven zmetali, to bomo tako naredili. Oni pa so bili prepričan, da sem jaz tako samozavesten, da vem kaj delam, v bistvu pa sem jih podcenjeval, kot vsak Slovenec. In so mi dalo službo, ker so menili, da vem vse. Ko pa sem videl, kam se prišel, kakšna je to industrija ...

Ni pa smrtni greh, če pri tem kaj človek zasluži?

Tam zaradi urejenih avtorskih pravic od tega služiš še deset, dvajset let - kar pri nas ni urejeno. Vsakič ko predvajajo dobiš denar od avtorskih pravic. Na Poljskem imajo avtorske pravice zelo dobro urejene in me je skoraj zadela kap, ko sem ob koncu leta dobil denar od avtorskih pravic.

Ker sem posnel božični film, bom od tega živel še sto let. Film bo dobro sprejet in ga bodo predvajali vsak božič, dobival bom denar od avtorskih pravic, Kevin pa ne bo več sam doma.

Tako kot vsaka dobra glasbena skupina na svetu in na primer George Michael z Last Christmasom in drugi, posnamejo božično pesem, da lahko od tega živijo in ustvarjajo druge pesmi… S filmom Pisma sv. Nikolaj sem naredil svojo božično pesem.