Tiskane izdaje
Čeprav nam sekcija Ekstravaganca vedno ponudi kaj nevsakdanjega, nismo pričakovali, da bomo letos priča filmskemu čudežu Djoja Tunge Wa Munge. V Demokratični republiki Kongo, kjer profesionalna filmska produkcija že 25 let ne deluje, mu je namreč uspelo posneti inteligentno žanrsko delo. Z avtorjem smo se pogovarjali po jutranji projekciji v Kinodvoru.
Bi nam lahko natančneje predstavili razloge, ki so vas napeljali k žanrskemu delu, v formo filma noir, saj Viva Riva! o družbeni realnosti kongovske družbe pove veliko več od kakšnega 'umetniškega' dela.
Že v fazi priprave na pisanje scenarija sem razmišljal, komu bo film namenjen. Ker v naši državi že 25 let nihče ni posnel filma, je družbeni trenutek skoraj kričal po tem, da ga nekdo ljudem predstavi v taki obliki, da bi se ti zavedli vsaj dela težav, s katerimi se kot družba soočamo. Hkrati sem imel pred seboj zgodovino povojnega afriškega filma, številne poskuse različnih cineastov, ki so s tako imenovanimi umetniškimi filmi največkrat hoteli opozoriti na družbene probleme.
Čeprav jim je ustvarjalno to nedvomno uspelo, jim je skoraj vedno spodletelo pri nagovoru najširšega občinstva. Zato sem se odločil posneti delo, ki bo brezkompromisno predstavilo družbeni trenutek, ki ga naša družba živi, in bo izrazito družbeno angažirano ter bo hkrati nagovarjalo najširše občinstvo, od cinefilov do množice, ki išče spektakel. Mislim, da model 'umetniškega' filma za afriško občinstvo ni najbolj primeren in da moramo afriški cineasti dobro premisliti in najti model, ki bo dosegel najširše množice in hkrati relevantno spregovoril o naši družbeni realnosti.
V filmu vidimo veliko brutalnega nasilja. Koliko je to vpisano v žanr in v kolikšni meri je to resnično prisotno na ulicah Kinšase?
Zadnjih nekaj let Kinšasa velja za nenavadno mirno mesto, če govoriva o Afriki in urbanih večmilijonskih metropolah. Vseeno pa je naša ne tako davna zgodovina polna nasilja in brutalnosti. Že menjava oblasti je potekala nasilno, da o tem, kako je vladal Mobutu, ne govorim. Iz današnje perspektive nasilje, ki je tako izrazito in neolepšano prikazano v filmu, ni neposreden prikaz družbene realnosti. Rekel bi, da sem ga uporabljal kot sredstvo za opozorilo, kako malo je v naši družbi cenjeno človeško življenje. S slikanjem odzivov na nasilje, predvsem prek glavnega lika Rive, prikazujem dejstvo, da večino ljudi vodi živalski instinkt po preživetju, medtem ko onkraj oziroma naprej od tega ne znajo razmišljati.
S tem instinktom je verjetno povezan tudi odnos do denarja, ki ga vidimo v filmu. Zdi se, da so ljudje zanj pripravljeni narediti vse, tudi ubijati.
Res je, ker je zanje pomemben le 'zdaj'. Zato na primer Riva, kljub temu da je s poslom veliko zaslužil, ne razmišlja o varčevanju ali vlaganju v dolgoročne posle, pač pa z njim dobesedno razmetava, uživa v trenutku, tudi zaradi tega, ker je 'jutri' v Kinšasi precej negotov, meglen. To si želim spremeniti. Želel bi si, da bi ljudje lahko gledali vnaprej, si načrtovali prihodnost. Hočem jim pokazati, da obstajata tudi 'prej' in 'potem', ne samo 'zdaj'. Kako ljudi prepričati v to, če celo država uničuje vero v 'jutri', v na primer smiselnost varčevanja, saj čez noč devalvira valuto, s čimer izniči prihranke državljanov.
V filmu niste kritičeni le do države, pač pa tudi do Katoliške cerkve in nekaterih sosednjih držav.
Katoliška cerkev se zdi kot ostanek kolonialne preteklosti, ki si jo želimo čim prej pozabiti. Duhovščina se je namreč izneverila svojemu poslanstvu in podlegla vsesplošni korupciji. Danes je vse manj priljubljena. Razočarani ljudje se obračajo k militantnim sektam, ki k nam prihajajo iz Združenih držav. S »slabimi fanti« iz Angole sem hotel opozoriti na zlom panafriške ideje, na rasizem, prisoten med afriškimi narodi. Djo Munga Foto LJUBLJANA 15.11. 2011 Djo Munga. Foto: ALES CERNIVEC.
