Nevarna metoda: od telesnih preobrazb do politike nasilja

David Cronenberg (1943) ima v filmskem univerzumu poseben status. Je filmar znanstvene fantastike in telesnih transformacij, po drugi strani pa njegove mojstrovine umeščajo v umetniški film, z nekaterimi deli pripada tudi kakovostnejši hollywoodski produkciji. Na Liffu bo na ogled njegova retrospektiva, nastala v sodelovanju s Slovensko kinoteko, ki je ob tej priložnosti izdala zbornik.

V prvi sklop Cronenbergovega opusa sodijo znanstvenofantastični filmi in grozljivke iz sedemdesetih in osemdesetih let, denimo Srh, Besnilo, Hitra družba, Zalega, Skanerji, Muha, v katerih je z nekaj izjemami pogost motiv znanstveni poseg 
v telo (parazit, ki naj bi zbujal spolni apetit, eksperimentalna presaditev kože, ki ima bizarne telesne stranske učinke, zmes človeškega in mušjega DNK) ali kakšen drug stimulus telesnih transformacij in anomalij, kot je, denimo, sodobna televizijska tehnologija v Videodromu.

Režiser telesnih preobrazb

Ekshibicije telesa, nenavadni in bizarni izrastki, nove odprtine in podobno so prispevali k oznaki Cronenberga kot režiserja telesnih preobrazb, telesa kot nosilca človeške usode. Dušan Rebolj v svojem tekstu v katalogu opozarja, da je pri njem protipol Descartesovega telesa kot stroja, navdihnjenega z metafizično dušo, meseni subjekt, ki se spopada z zmotnostjo predstave, da lahko vlada svojemu mesu. »Subjekt, ki ga stre prav spoznanje, da je meso. Cronenberg kartezijanske vrzeli torej ne premošča toliko, kolikor jo zanika,« zapiše Rebolj.

Če torej Cronenbergov opus osemdesetih sledi boleznim, mutacijam, popačenjem telesa, ki po režiserjevih besedah nastajajo na obnebju bližine in definitivnosti smrti – Cronenberg je, mimogrede, zapriseženi ateist –, so telesne preobrazbe pozneje s filmi Smrtonosna dvojčka, Golo kosilo in Madame Butterfly zamenjali motivi razpadlih, spreminjajočih se identitet, torej krhkost in zamenljivost subjektivitete, še izpelje Rebolj. 
S filmoma Sence preteklosti in Smrtne obljube je režiser preobrazbo subjektivitet navezal na neobstojnost družbenih vezi.

Politična dimenzija

Primož Krašovec v prispevku h katalogu analizira, če strnemo, prav politično dimenzijo Cronenbergovih filmov, ki jo opaža tako v njegovih zgodnejših kot poznejših delih. V Videodromu (1982) v njegovem glavnem junaku, ki sodi v kontekst tedanje evforije nad novimi mediji, denimo prepozna subtilno kritiko utemeljitvenega mita kapitalizma o avtonomnem in drznem posamezniku z dobro poslovno idejo, ki si na zmagovalnem pohodu lahko podredi svet. V Trku (1996) je japijevska kultura že dejstvo (v filmu namreč japiji vzburjenje doživijo le ob karamboliranju), prav tako so že vidni učinki podjetniške kulture osemdesetih let, katere simptomi so eksistencialna praznina, simulacije hedonizma in samodestruktivnost.

V Sencah preteklosti (2005) in Smrtnih obljubah (2007), kjer gre za transformiranje iz gangsterske osebnosti v »normalno«, je po Krašovcu mogoče videti nasledke družbenega nasilja (s privatizacijo institucij v funkciji javnega, zmanjševanjem pravic delavcem, uvajanjem ideologije individualizma), ki je še v osemdesetih delovalo kot šok, v filmu pa svojo reprezentacijo dobilo v prav tako spektakularnih eksplozijah glav, mesarjenju in podobnem. V devetdesetih se to nasilje, prevedeno v japijevsko avtodestruktivnost, ustali in je danes »normalni« del vsakdana. Zato so tudi filmska orodja prikaza tega nasilja drugačna, manj spektakularna in bolj subtilna. V Sencah preteklosti v mirno družinsko življenje vdre nasilje, ki je v družbi sprejeto z odobravanjem. V Smrtnih obljubah je mafijsko nasilje postavljeno ob bok sistemskemu nasilju organov pregona, zato se glavni junak, policist pod krinko mafijca, na koncu vrne v mafijsko podzemlje. Možnosti pobega 
v mirno in izolirano življenje ni več, ugotovi Krašovec.

Zadnji Cronenbergov film Nevarna metoda (2011), ki bo prikazan 
v okviru Predpremier na Liffu, tematizira psihoanalizo in njenaključna akterja, Sigmunda Freuda in Carla Junga, tako rekoč ob izvoru tega pomembnega znanstvenega preloma. Ta motiv morda v kontekstu režiserjevega opusa deluje nekoliko nenavadno. Zdi se, da so določeni ključni problemi, ki jih je odkrila psihoanaliza, pri Cronenbergu že vseskozi prisotni.