Tiskane izdaje
Bosanskohercegovski režiser Pjer Žalica je s svojim celovečernima filmoma Gori in Pri stricu Idrizu dokazal, da obvlada filmsko govorico, da je zanimiv, atraktiven in pristno balkanski režiser, ki našo balkanskost naivno razgalja in ga ta balkanskost hkrati tudi moti. Balkanskosti pa ne manjka v dokumentarnem filmu Orkester, ki je veliko več kot le zgodba o uspehu Saše Lošića Loše in sarajevske skupine Plavi orkestar, je tudi zgodba generacije, ki je doživela in v nekaterih primerih tudi preživela razpad Socialistične federativne republike Jugoslavije in vojne, ki je temu sledila. Režiser filma Pjer Žalica pravi, da je to o film o preteklosti, vendar ne o slabih dogodkih, temveč dobrih ljudeh. Premiere filma pa so razprodane.
Je film Orkester zbudil veliko zanimanja v državah, ki so nastale iz nekdanje Jugoslavije?
Po prvih ocenah sodeč je zanimanje precej veliko, tako pri medijih, kot pri gledalcih. Z večjimi promocijskimi akcijami še nismo začeli. Dosedanji odziv se mi zelo v redu. Precej boljši je kot sem pa pričakoval.
Koliko je film nostalgičen, a koliko realističen?
Ne vem, zakaj to dvoje ločujete? Jaz ne bi ločil realnost od nostalgije, saj je nostalgija del človekove resničnosti. Ne moreš namreč živeti na suho, nostalgija daje namreč človeškemu življenje prepotrebno pozitivno vlago. Razen seveda, če se ji ne dajo, kar mi na tem območju zelo naredimo, neke politične konotacije. Ne vidim zakaj se nostalgiji prelahko dajejo politični podtoni in upam, da taki časi minevajo.
Kje in kdaj ste se srečali z orkestrom?
Z Sašem Lošićem Lošo sva ista generacija in sva se srečala pred kakšnimi 35 leti na koncertih v Sarajevu, ki je bilo takrat glasbeno zelo razgibano mesto. Sprva predvsem zaradi Indexov in Bijelega dugmeta, ki so Sarajevo postavili v središče glasbenega dogajanja. S pojavom punka se je glasbena scena zelo razživela, saj je bil zalo popularen v Sarajevu.
Kot nek odgovor na to vrenje je nastalo glasbeno gibanje novi primitivizem. Bilo pa je tudi nekaj drugačnih frakcij. Če so bili Zabranjeno pušenje Stonesi, so bili Plavi orkestar Beatli. Bilo pa je še nekaj skupin, ki jim je bil bliže nek bolj avantgarden rock. Ta glasbena scena je bila zelo živa, poznamo pa se že od takrat.
Zakaj ste se po dveh izjemno zanimivih in uspešnih igranih filmih odločili za dokumentarnega?
Že pred tema igranima filmoma sem delal veliko dokumentarnih filmov, mislim da več kot deset. Od teh je bil en celovečerni dokumentarec, tako da mi ni tuj tak pristop. Enako uživam v režiranju igranega ali dokumentarnega filma ali pa v gledališču.
Najbolj pa sem užival, ko sem delal turistične propagandne filmčke za Bosno in Hercegovino.
Zakaj?
Ker je vse pozitivno. Potujete po krasnih krajih, srečujete dobre ljudi in vsi vas imajo radi. (Smeh.) Prepričan sem, da bi to lahko delal celo življenje.
Za film Orkester pa je bila taka oblika filma nujna, čeprav je, seveda, v tem filmu precej zrežiranega, če že ne igranega. V bistvu mi je vseeno, v katero kategorijo bi ga kdo postavil. Žal bi mi bilo le, če bi koga z njim preveč obremenjeval in nadlegoval, da mu toliko ne bi bil všeč, da bi si mislil, da je zapravil dve uri svojega življenja, ko si ga je ogledal.
Kdaj ste se odločili za snemanje tega filma?
Ni bilo trenutka odločitve. To je bil res dolgoletni proces, kjer sva z Lošom iskala, kaj bi naredila skupaj. Nekaj kar bi preseglo to, da sem jaz izključno režiser, on pa izključno skladatelj, temveč da bi naredil nek film o najinem skupnem raziskovanju.
Sicer sta že prej veliko sodelovala ...
Loša je sodeloval skoraj pri vseh mojih projektih.
Iz tega sodelovanja pa sva želela narediti nekaj res skupnega, temo, ki naju skupaj zanima in obliko skupnega dela. Sprva sva rekla, da bova naredila zgodbo o naši generaciji. Sčasoma pa sem ga prepričal, da bodo on in njegova skupina glavni protagonisti filma. Te priprave so trajale štiri leta, potem je projekt čakal leto dni, nato pa smo se lotili snemanja. Tega smo se lotili kot nekoliko bolj razpuščena ekskurzija in snemali tri leta, pa dve leti smo montirali.
Bili smo zelo skromni, delali smo z majhno ekipo in skromno tehniko.
V filmu kar nekaj sogovornikov umuje o Plavem orkestru in sedaj odkrivajo neka vizionarska sporočila v njihovih pesmih.
Tega ne bi vedel, le mogoče za album Smrt fašizmu. Takrat nisem verjel, da so Loša in orkester pod kakšnimi hudimi pritiski. Vendar je režim deloval tako, da je vedel, če je uporništvo marginalizirano pri manj popularnih in obrobnih skupinah, ni to nič hudega. Če pa kaj takega izrazi najbolj popularna skupina v državi, je pa že drugo vprašanje.
Verjetno pa v pesmi Bolje biti pijan, nego star, nihče ne išče kakšnih velikih misli ... (Smeh.)
To je film o preteklosti, vendar kot pravite ne o slabih dogodkih, temveč o dobrih ljudeh.
To je bil nekako naš povzetek ob koncu filma. To je zgodba o času, ki nas je sprva razvajal, potem pa brutalno pohodil. Zgodba se začne v mladosti v času samoupravnega socializma, ob obujanju nacionalnih - nacionalističnih gibanj, vojne in do današnjih dni, ko živimo v neki imitaciji demokracije v Bosni in Hercegovini.
Z Lošom in ekipo ste se odpravili na pot kot novinarji, kot arheologi, da najdete odgovore o vaši in naši mladosti. Ste zadovoljni z njimi?
Imeli smo še več vprašanj. Na to potovanje smo odšli kot učenci, ki srečujejo zanimive ljudi ... Meni se je bilo najbolj zanimivo pogovarjati z ljudmi, ki so bili priče usodnih dni razpada Jugoslavije. O tem sem veliko slišal in prebral, vendar doslej nisem imel priložnosti, da se pogovarjam z ljudmi, ki so bili zraven. Skušali smo jih vrniti v ta čas. Pripoved Bogića Bogićevića mi je dala nek povsem nov pogled v našo zgodovino in razkritje, kaj vse bi se še lahko zgodilo, če bi on takrat kot član predsedstva Jugoslavije glasoval za uvedbo izrednih razmer. To je eden ključnih trenutkov v filmu.
Ves čas smo imeli občutek, da delamo nekaj kar je pomembnejše od filma, če pa film ob tem ostane dober, je vse v redu.
Film ni politični manifest?
Ne bi smel biti, in gotovo ni. Kaj gledalci v njem prepoznajo, pa seveda ne vem. Zagotovo pa ni politični manifest za obnovo, kakršne koli oblike takratnega socializma.
Kako je to potovanje delovalo na Lošu? On je vendarle osrednja oseba v skupini in hkrati najbolj občutljiv in zadržan udeleženec dogajanja znanega pod nazivom Plavoorkestomanija.
Ko se je nekako vračal v preteklost, ko sva se o tem pogovarjala, se je nenadoma povsem spremenil in začel nastopati, govoriti fraze. Moja ideja je bila, da narediva film, ki bi bil neprestani dialog, da so nastopajoči iz različnih obdobij stalno v aktivnem dialogu.
Ko je Loša zašel v to je postal zelo formalen, kot da je odel svojo zvezdniško kožo. Čeprav se je na koncu, po nekem obodbju dela, sprostil in bilo je prav zabavno biti tako razgaljen. Začneš uživati v tem nudizmu, v prenesenem pomenu seveda.
