Tiskane izdaje
 3_1024.jpg)
Belgijskim Vampirjem, norveškemu Lovcu na trole in japonskemu Karate-Robo Zaborgarju – trem filmom od petih v sekciji Ekstravaganca – je skupno denimo lotevanje odnosa med ljudmi in nečloveškimi bitji.
Vsak je po svoje cepljen s humorjem, kritično se dotikajo družbene resničnosti, obenem pa so ironični do žanra, v katerem so posneti – prva dva sta kvazidokumentarca, japonski robotski akcioner pa se navezuje na istoimensko televizijsko serijo izpred treh desetletij.
Vampirji
V filmu Vampirji, ki ga je na lanskem filmskem festivalu v Bruslju nagradilo občinstvo, belgijski režiser Vincent Lannoo z »dokumentarističnim« prikazom nočnih sodržavljanov uspe osvetliti tudi neprijetne poteze belgijske družbe.
Po eni strani so belgijski vampirji človeška preslikava – vampirska najstnica se namesto v črno oblači v roza in se za svoj smrtni dan razveseli roza krste –, po drugi strani pa sofisticirani in fini utelešajo tudi povampirjene poteze »dnevne Belgije«, kjer je mogoče vse, od terorizma do rasizma, vanjo nekonfliktno integrirani vampirji pa uspešno sodelujejo s policijo, ki jim ob večerih dovaža malijske emigrante.
Troli
Med vsemi tremi najbolj duhovit je norveški Lovec na trole režiserja Andréja Ovredala, ki je bajeslovna bitja spremenil v živalsko vrsto, pri njihovi animaciji pa izhajal iz risb trolov iz 18. stoletja.
Najmočnejši prvini kvazidokumentarca sta Otto Jespersen kot dvometrski lovec na trole Hans, zaposlen pri tajnem državnem uradu za zaščito pred troli, ki resnobno z globokim trolovskim glasom pojasnjuje podrobnosti trolovske vrste ter se z njo neustrašno spopada, in pa duhoviti detajli, kot na primer, da so po norveškem gorovju postavljeni električni vodi dejansko električni pastirji pred troli in da elektrika v resnici ne vodi nikamor, ampak zgolj »kroži po naši čudoviti pokrajini«; pridobivanje električne energije in postavljanje vodov je namreč dejansko aktualna politična tema na Norveškem.
Troli se od pošasti, ki ogrožajo ljudi, počasi spreminjajo v žrtve človeškega nepremišljenega lomastenja po naravi, s Hansovim priznanjem o svojem pogromu nad njimi pa postanejo sočutje vzbujajoči radikalni drugi.
Kiborgi
Japonski režiser Noboru Iguchi, ki se je posla naučil v porno filmih,
v filmu Karate-Robo Zaborgar pravičniškega junaka Daimona postavlja v nemogoče izbire – med njemu ljubo kiborginjo in celo rahlo ljubšim robotom Zaborgarjem, pa med zlobno organizacijo Sygmo in skorumpirano japonsko vlado.
Ironijo istoimenske televizijske serije iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja odlikujejo avtorski analogno izdelani roboti in kar hecni zapleti družinske drame, kakopak s srečnim koncem, v kateri so sorodstveno povezani ljudje, roboti in vmesni kiborgi.
Preostala filma iz Ekstravagance sta mračna kriminalistična drama Naj živi Riva!, postavljena v prestolnico Konga Kinšaso režiserja Djoja Munge, in Guma, francoski »filmski poklon nesmislu« režiserja Quentina Dupieuxja.
