Tiskane izdaje
Na programu letošnjega festivala so trije slovenski celovečerni filmi. To je bistveno več kot lani ali predlani (obakrat po eden), a glede na to, da se festival dogaja na Slovenskem, trojica slovenskih filmov med osemindevtdesetimi zagotovo ni domačijsko pretiravanje.
Pravzaprav, če smo natančni, zadeva atribut slovenskosti smo dva filma in pol ali še manj, ampak o tovrstni pikolovskosti nekaj malega na koncu. Najprej je treba pohvaliti direktorja festivala, da je med asketsko izbrane filme ceste, ki predstavljajo posebno sekcijo, uvrstil Peščeni grad Boštjana Hladnika iz leta 1962. Gre za film, ki je mladega Hladnika (1929–2006) lansiral med slovenske in jugoslovanske avtorje (seveda tudi zato, ker je poleg »našega« Alija Ranerja angažiral Mileno Dravić in Ljubišo Samarđića; vsi so bili mladi, kot sta bila tedaj mlada slovenski in jugoslovanski film).
Koliko je Hladnik zavestno, z ambicijo adaptacije, posegel po žanru, ki je bil v ameriškem in postopoma tudi v evropskem filmu tedaj zelo živ, je težko reči, vsekakor pa je bila takšna odločitev v skladu s Hladnikovo nagnjenostjo k avtorskemu modernizmu, ki je začel prodirati tudi k nam, še močneje pa ga je Hladnik izpričal leto prej s Plesom v dežju. Zanimivo je, da je ta zgodnji poskus road movieja ostal v slovenski kinematografiji osamljen, doživel mnogo kasneje parodično varianto v Anžlovarjevem filmu Babica gre na jug (1991), resno nadaljevanje, ki je hkrati skorajda replika Peščenega gradu, pa šele lansko leto z Izletom Nejca Gazvode (edinem slovenskem celovečercu Liffea 2011). Ne glede na vse historične zanimivosti in skromne paralele je treba reči, da je Hladnikov film dostojen primerek žanra.
Še preden je bil posnet
Druga dva filma, Jaz sem Janez Janša in Mlada noč, bosta takoj ali kmalu po Liffeu na programu Kinodvora, več pozornosti in tudi kakšno poglobljeno oceno bosta doživela tedaj, na tem mestu si oglejmo predvsem njuno produkcijsko in žanrsko pojavnost. Kar zadeva Liffe, je mogoče videti prvega še nocoj v Kinodvoru, drugega pa jutri v Kinu Šiška.
O dokumentarcu Jaz sem Janez Janša, ki ga je stvoril znameniti umetniški trio Janez Janša, je bilo slišati veliko, preden je bil sploh posnet. Njegove produkcijske težave so se povezovale z njegovo politično vsebino, pojavile so se tudi govorice o nekakšnem skrajno spornem, čeprav menda tudi zanemarljivo kratkem homoerotičnem kadru, v katerem da »nastopa« aktualni predsednik vlade (no, takega kadra v končnem izdelku vsekakor ni). Film je nastal v okviru Aksiome, zavoda za sodobno umetnost in, kakor smo brali, naj bi zavod zdaj prav zaradi tega filma utrpel dodatno finančno redukcijo. Skratka, film je historično in aktualno obremenjen z nefilmskimi dodatki, ki so marsikomu hrana, preden je film sploh okusil.
Pričakovanja so bila najbrž bolj radovedna kot velika, toda že po premieri na portoroškem festivalu je bilo jasno, da gre za esejistično inteligentno, zabavno in pravzaprav tudi očarljivo študijo o imenih. O tem, kaj pomeni ime za identiteto posameznika v različnih kulturnih kodih. Šele v zadnji tretjini se dokumentarec loti slovenske nomen est omen scene in političnega konteksta, zaradi katerega je postalo ime Janez Janša predmet umetniškega poželenja. Dokumentarec se vrti v sekciji Predpremiere, kar je samo dodaten dokaz, da bo kmalu na redno kinematografsko razpolago. In v veselje, ne samo politično.
Balada za otroke in odrasle
Mlada noč ima dva redka atributa. Prvič, gre za češko-slovensko koprodukcijo, in drugič, to je – nekoliko razširjen – diplomski film. Po »narodnosti« je film zagotovo bolj češki kot slovenski, češki je tudi jezik in celotna filmska ekipa, denar pa so prispevali češka nacionalna televizija in njihov filmski sklad, z naše strani pa Slovenski filmski center (preko producenta Arsmedia).
Seveda pa je ustvarjalno okolje, v katerem je film nastal, slovita (ta pridevnik je tako rekoč obvezen) češka filmska akademija FAMU, na kateri se je v socialističnih desetletjih izšolalo veliko slovenskih in jugoslovanskih režiserjev (prav tako slovitih). Tam dandanašnji študira tudi Olmo Omerzu. Diplomski filmi so navadno dolgi okrog 30 minut, v tem primeru pa je šlo za ambicioznejši projekt po scenariju dveh Omerzujevih »sošolcev«, sam se je scenariju pridružil v zadnji fazi. Nastal je film, dolg 65 minut, torej skoraj celovečerec. Takoj so ga opazili, letos je bil povabljen na berlinski festival v sekcijo Forum, znašel se je še marsikje in marsikje se še bo.
Mlada noč je balada za otroke in odrasle; po izvoru je to res »šolski« film, po učinku pa tipičen prvenec, ki premore več osnovnih kvalifikatorjev, po katerih prepoznavamo mlade nadarjene režiserje. Prvi je izvirna zgodba (v tem primeru postavljena v novoletno noč, v kateri dva dvanajstletna fanta opazujeta tri tridesetletnike, nekakšen nesestavljen, ponesrečen in pravzaprav ljubezni prazen ljubezenski trikotnik), drugi je izvirna forma (v tem primeru asketska, ne samo v proračunskem smislu), tretji prepoznavni znak, da gre za avtorja, ki razmišlja mimo osnovne mladostne eruptivnosti, pa je odsotnost principa, ki večinoma obremenjuje prvence, namreč, da je treba takoj in hkrati povedati »vse«.
Mlada noč sledi sporočilu o mehkem, vendar globokem trku dveh svetov, pri čemer se razodeneta oba. Glede tega je film prav toliko slovenski kot češki. Znašel se je v glavnem programu Perspektive, lahko torej dobi vodomca in »zmaga«, vemo pa, da je konkurenca letos močna.
