Tiskane izdaje
Entuziasti so si sicer še vedno lahko ogledali Attenberg režiserke Attine Rachel Tsangari (2011), ki je bil finalist tekmovanja za filmsko nagrado Evropskega parlamenta (LUX prize). Gre za absurdistično študijo človeško-živalske vrste, v kateri nastopi še en ustvarjalec grškega Novega čudnega vala, Jorgos Lanthimos - sicer bolj poznan po filmih, kakršna sta Podočnik (2009) in letošnje Alpe.
Tudi Strella (2011), ljubezenska zgodba o Jorgosu, ki je ravno prišel iz zapora in Strelli, ki je transeksualna prostitutka, siceršnje tendence grškega mladega filma v polni meri upošteva: s simpatično vulgarnim, vendar hkrati nedolžnim humorjem, s katerim so prežeti dialogi; čudaškim realizmom in veliko golote film presenetljivo niti ni tako nezaslišan, kot bi glede na tematiko to lahko bil.
Vendar pa je bil fokus danes drugje: predvsem na Faustu (2011) Aleksandra Sokurova. Dobitnik zlatega leva na Beneškem filmskem festivalu 2011, popolna reinterpretacija Goethejevega Fausta iz 1832 z značilnim žarom in unikatnim slogom, ki ju gre od režiserja pričakovati, nas popelje v prenabito mesto, ki deloma spominja na evropsko idejo o citadeli, deloma pa na biblijski Babilon.
Medtem, ko se doktor Faust (Johannes Zeiler) in njegov bojazljivi pomočnik Wagner (Georg Friedrich) ukvarjata s seciranjem človeških mod (ki so v polno-zaslonski velikosti tudi prva stvar, ki jo v filmu vidimo), vztrajno debatirata o morebitnem (ne)obstoju in natančni lokaciji človeške duše.
Hudič tokrat niti ni pretirano metafizičen, oziroma je to ravno toliko kot vse ostalo; nastopi v podobi osladnega in vsiljivega posojevalca denarja, ki ga genialno upodobi Anton Adasinski, sicer ruski klovn in mimik. Faust mu svoje duše, za razliko od ponavadi, ne proda zaradi kakšnega inherentnega pohlepa po znanju in posvetnih užitkih, temveč je veliko bolj človeški, z veliko bolj pristnimi motivi za dejanja, pa naj bo to revščina, ljubezen ali pa znanost.
Z značilnimi Sokurovimi prijemi, kot so »nesinhrono sinhroniziranje«, ukrivljanje leče ter posledično, podobe in zlato-žvepleno paleto barv Faust deluje povsem sanjsko, na trenutke osupljivo, na trenutke pa povsem konfuzno.
V nasprotju s Faustom, ki se realizmu izogiba v vsakem pravem pomenu besede, pa povsem drugačno pot ubere Andrea Arnold z Viharnim Vrhom (Wuthering Heights, 2011), upodobitvijo romana Emily Brontë iz leta 1847.
Letošnji viharni vrh je zanimiv odgovor na klasično poudarjeno gotsko temačne adaptacije viktorijanskih romanov - poln je namreč naravne svetlobe, čutnega makro realizma in brutalnega nasilja kot tudi dialogov, s čimer je Arnold dokazala, da ni treba, da zgodovinski filmi vedno delujejo kot ene in iste kostumske drame. V tem pogledu bi ga lahko primerjali s prav tako letošnjo adaptacijo romana še druge sestre Brontë - Charlotte, in Fukunagino različico Jane Eyre (2011).
Byronski Heathcliff, ki odrašča v reji pri Earnshawih, je tokrat temnopolt in tako ultimativen outsider, za katerega je na močvirnatem, vetrovnem Vrhu edina človeška vez, ki jo splete, Catherine, s čimer med njima sčasoma vzklije tudi ljubezen.
Z Viharnim vrhom se režiserka drži načel, ki so se izkazala za uspešna že pri njenem z BAFTO nagrajenem prejšnjem projektu, Akvarij (Fish tank, 2009), pri čemer je za igralce večinoma spet poiskala neštudirane naturščike, pri režiji pa ohranila sposobnost vnašanja ostalih treh čutov v siceršnjo omejenost sluha in vida filmskega platna tudi s pomočjo uporabe kamere iz roke in škatlastega 4:3 formata.
Seveda pa ne gre izpustititi niti drugega dne projekcije domačega Izleta (2011) režiserja Nejca Gazvode, ki je literarno predlogo za film napisal kar sam - gre za upodobitev njegove kratke zgodbe iz zbirke Vevericam nič ne uide (2004), iskreno in popolno tempirano zgodbo o treh prijateljih iz srednje šole (Jure Henigman, Nina Rakovec, Luka Cimprič), ki si s tem, ko se skupaj odpravijo na izlet, želijo še zadnjič postati mladostno brezskrbni, še bolj zato, ker potihem vedo, da so vmes odrasli in da je za kaj takega vse že prepozno.
Vse tri projekcije Izleta, ki je bil nagrajen tako z domačimi Vesnami kot tudi z mednarodnimi priznanji, so na Liffu razprodane, pogovor z režiserjem pa je sicer tako kot včeraj v Linhartovi dvorani danes potekal po projekciji filma v Kinodvoru.
