Ustvarjalni nemir v grški filmski pokrajini

Pred dobrim desetletjem je bil sodobni grški film skoraj neviden, a pod pokrovom sivine je kipelo od ustvarjalnega nemira.

Objavljeno
15. november 2011 08.11
Posodobljeno
15. november 2011 11.00
Denis Valič
Denis Valič

Pred dobrim desetletjem je bil sodobni grški film skoraj neviden, njihova kinematografija­ se je zdela kot pokrajina v megli, iz katere so le občasno pokukala posamezna zanimiva dela.

Toda vse le ni bilo tako brezupno, kot se je zdelo na prvi pogled: pod pokrovom sivine je kipelo od ustvarjalnega nemira, ki je kmalu izbruhnil in spočel tisto, kar danes poznamo kot »mladi grški film«. Tega nam v tradicionalni sekciji Fokus izdatno predstavlja tudi letošnji Liffe.

Če je do danes kdo morda še dvomil, ali so žemljice s polic avtorskega filma, ki nam jih vsako leto servira Liffe, res najbolj vroče, se zdijo tovrstni dvomi po letošnjem Fokusu, usmerjenem na mladi grški film, povsem odveč. Liffe s tem pregledom namreč ni le ujel tistega gibanja, tistega vala v morju avtorske produkcije, ki je nedavno silovito udaril v obale po svetu, pač pa bi lahko rekli, da mu ga je uspelo ujeti v trenutku, ko še ni dosegel vrhunca, ko se še ni prelomil in pričel izgubljati moči.

To bo za mnoge veliko presenečenje, še posebej zato, ker so mediji v zadnjega pol leta polni apokaliptičnih napovedi o zlomu grške države in družbe. Prav zaradi tega moramo še posebej izpostaviti, da so tudi grško kinematografijo pred kratkim najedali in ji spodnašali tla isti dejavniki, ki jih danes tako Grki kot mednarodna javnost prištevajo med vzroke krize, zlasti privilegiji elit in neenaka porazdelitev dobrin.

Grški filmski ustvarjalci so v trenutkih največje krize pozabili na parcialne interese ter skupaj stopili 
v boj za (lepšo) filmsko prihodnost. Dosegli so, da krovna zakonodaja tudi majhne, neodvisne producente obravnava enakopravno in jim daje iste možnosti in pravice pri črpanju javnih sredstev kot velikim in tradicionalnim producentskim družbam.

To je grškemu filmu dalo novega zagona ter pripeljalo do vzpona mlade generacije grških cineastov, ki s svežino in izvirnostjo osuplja festivalsko občinstvo po svetu. Prve spremembe je bilo zaznati že konec devetdesetih let, ko je z avtorji, kot so Constantine Giannaris, Yannis Fagras, Angelos Frantzis in predvsem Yannis Economides, ­grški film pričel veliko bolj militantno in odločno obravnavati družbeno stvarnost, iz katere je izhajal.

Prav v delih Economidesa so se še najbolj jasno izkristalizirale nove tendence v grškem filmu. On je kot prvi pričel opozarjati na vse večjo družbeno neenakopravnost, ki jo je zaostren ekonomski položaj vsiljeval predvsem malemu človeku. V tem pogledu velja opozoriti na obe njegovi deli, ki bosta predstavljeni v sklopu tokratnega Fokusa, torej na družinsko dramo Sod smodnika (Spirtokouto, 2002), ki je silovita, izrazito družbenokritična, pa tudi prepojena 
s sočnim črnim humorjem, ter na Zahrbtneža (Macherovgaltis, 2010), ki v središče postavi nasilje kot vse bolj pogosto reakcijo na zaostrene družbene razmere.

Yorgos Lanthimos – med izstopajočimi mladimi avtorji

Prvemu valu je sledil drugi, s katerim se je že uveljavljenim avtorjem pridružila generacija mladih. Ti so še bolj zaostrili stališče do družbe in razmer, v katerih se je znašla grška družba, v svojih delih so neumorno opozarjali na dekadenco, ki se je razraščala, na akutno moralno krizo in sprevrženo družbeno hipokrizijo … Njihova dela so sodobni grški družbi nastavljala ogledalo, v njih so razmišljali o kulturnih modelih, ki so bili na delu, in o različnih družbenih praksah, prav tako so, vsaj nekateri, v svojih delih ponujali nekakšno vizijo rešitve socialne družbe.

Med najbolj izstopajočimi avtorji te najmlajše generacije je nedvomno Yorgos Lanthimos, ki smo ga s Podočnikom (Kynodontas, 2009), s katerim je na Liffu osvojil vodomca (poleg številnih drugih nagrad), spoznali že lani. Tokrat si bomo lahko ogledali njegov nenavadni prvenec Kinetta (2005), ki se izmika vsakršnim formalnim klasifikacijam, in ob tem njegovo zadnje delo, v Benetkah 
z navdušenjem sprejete Alpe (Alpeis, 2011), v katerih spregovori o ljudeh, ki bežijo »pred seboj«.

Spregledati ne gre niti Athine Rachel Tsangari, morda najbolj izvirne ustvarjalke med mladimi cineasti. Ogledali si bomo lahko dve njeni deli, Sposojene spomine­ (The Slow Business Of Going, 2000), čudovito delo, v katerem avtorica nasproti postavi intimno in javno sfero življenja, tisto, ki pripada spominu oziroma podobi, ujeti v zamrznjenem trenutku, in tisto, ki pripada filmu. Nič manj svež in udaren ni portret sodobnega urbanega ­središča, konkretno Aten, ki nam ga v Zapravljeni mladosti (Wasted Youth, 2011) poda Argyris ­Papadimitropoulos.

Mladi grški film se šele vzpenja proti ustvarjalnemu vrhuncu in prepričani smo, da je, ne glede na družbene razmere, iz katerih izhaja, pred njim še dolga pot. Te bodo morda le še poudarile ­njegovo bizarnost in prepojenost z absurdom, kar mlademu grškemu filmu pravzaprav nadvse pristaja.