Tiskane izdaje
 1_1024.jpg)
Na Liffu je v sekciji Kralji in kraljice letos enajst filmov, najboljših in največjih ter v glavnem nagrajenih z bolj ali manj prestižnimi nagradami. Gre za nova dela uveljavljenih filmskih avtorjev, ki slovijo kot veliki mojstri.
V tej sekciji je tudi film Faust, zadnji del tetralogije ruskega režiserja Aleksandra Sokurova, ki jo je začel s portreti Adolfa Hitlerja (1999), Vladimirja Lenina (2000) in japonskega cesarja Hirohita (2005). Navdihnjen z Goethejevo dramo o človeku, ki svojo dušo proda hudiču, Faust ni filmska adaptacija tega dela, ampak simbolični prikaz človekovega padca, s katerim Sokurov opozarja, da
v resnici ni hudiča, ampak je človek odgovoren za vse neprijetnosti. Sokurov, izraziti predstavnik evropskega avtorskega filma, je na letošnjem beneškem filmskem festivalu za Fausta prejel zlatega leva. Ta slogovno ekstravagantni in poetični film s kadri, polnimi živali in simbolike, gledalca ne pusti ravnodušnega.
Za ljubitelje Murakamija
Film Norveški gozd ni privlačen le za ljubitelje filmov, ampak tudi za številne bralce priljubljenega japonskega pisatelja Harukija Murakamija. Murakamijev roman Norveški gozd, objavljen leta 1987, je bestseler, po svetu so prodali kar 2,6 milijona izvodov. Pripoveduje o negotovem, tihem in resnem tokijskem študentu Toruju Watanabeju, ki ponovno sreča Naoko, lepo in introvertirano dekle iz svojega otroštva. Prijateljstvo, ki preraste
v strast, je v senci spomina na tragično smrt njunega najboljšega prijatelja Kizukija.
Vietnamsko-francoski avtor Tran Anh-Hung se je s tem filmom po desetletnem premoru vrnil k režiji in v Benetkah zanj prejel nagrado FIPRESCI. Ko je leta 1994 prebral Murakamijev roman, ga je takoj hotel posneti, vendar je moral o tem najprej prepričati pisatelja, ki je postavil dva pogoja: da mu pokažejo scenarij in sporočijo, kolikšen je proračun. Režiser je film posnel izključno z japonsko igralsko ekipo, kar je bilo za tujca zelo zahtevno delo.
Drugi celovečerec britanskega režiserja Steva McQueena Sramota je portret Brandona (Michael Fassbender), Newyorčana, ki si z dozdevno spolno svobodo ustvari lasten zapor. Odvisen od pornografije in svobode, ki mu jo ta nudi, beži pred resničnim življenjem z ženskami. Samo ena ženska se mu lahko približa –
njegova samodestruktivna sestra Sissy. Medtem ko se Brandon
v javnosti lahko pretvarja, da je povsem povprečen, je Sissy s tem že zdavnaj prenehala. Impulzivna in na robu samouničenja privihra
v Brandonovo stanovanje in njegovo življenje se spremeni.
Po resničnem dogodku
Film Bilo je nekoč v Anatoliji gledalce popelje na skoraj triurno potovanje po ruralnem predelu Anatolije, v mračno in meditativno ozračje dolgih kadrov. Govori o treh moških, tožilcu, policistu in zdravniku, ki spremljajo morilca do kraja, kjer je skril žrtev. Turški režiser Nuri Bilge Ceylan pravi, da zgodba temelji na resničnem dogodku. »Moj prijatelj, soscenarist, ki je delal v Anatoliji, mi je nekoč pri večerji govoril o dogodku, ki ga je doživel. Odločila sva se, da bova to popisala. Pisali smo moja žena, on in jaz in seveda veliko spremenili, vendar smo film posneli na izvirnih mestih.« Tudi režiser je odrastel v majhnem, po mentaliteti podobnem kraju, o kakršnem je govor v filmu, zato mu liki, njihovi problemi in razmišljanje niso bili tuji. Posebnost filma v primerjavi s prejšnjimi je, da je tokrat angažiral profesionalne igralce, medtem ko je doslej vedno delal
z amaterji, prijatelji in družinskimi člani. Zanj je v Cannesu prejel veliko nagrado žirije.
Z Orkestrom po Jugoslaviji
V sekciji Panorama svetovnega filma so dela avtorjev, ki še niso tako prepoznavni, da bi se lahko uvrstili med Kralje in kraljice, a vendarle preveč, da bi se lahko potegovali za vodomca. Mnoge bo pritegnil film Orkester bosanskohercegovskega režiserja Pjera Žalice o sarajevski glasbeni skupini Plavi orkestar. Skozi 25-letno delo skupine je to film o nekem času in njegovi generaciji, ki je doživela spremembo vrednot.
V filmu sodeluje več kot sto sogovornikov, ki so zaznamovali neko obdobje in so pomembni za kontekst filma. Med njimi so glasbeniki, politiki, umetniki in tudi javnosti neznani ljudje z območja Jugoslavije. Kot priče časa nastopajo Rade Šerbedžija, Arsen Dedić, Bajaga, Rambo Amadeus, Goran Bregović, Stipe Mesić, Milan Kučan ...
Žalica je povedal, da ga je najbolj šokiral Kučanov odgovor na vprašanje, kdaj je prvič slišal, da bo Jugoslavija razpadla. Nekdanji slovenski predsednik je dejal, da je bilo to leta 1984, v olimpijskem letu. »Zame je bilo šokantno, da je med tem, ko smo se mi veselili in pričakovali nekakšen poseben vzlet, država v bistvu že začela razpadati,« je dejal Žalica. Film so posneli v Ljubljani, Beogradu, Sarajevu, na Dunaju, hrvaški obali in v Romuniji. Po besedah režiserja to ni film o slabih časih, ampak o dobrih ljudeh, ki so v najtežjih okoliščinah našli moč in spodbudo za kreativno delo in vero v boljši jutri.
Ne le v tej sekciji, ampak nasploh, je na Liffu najbolj srhljiv film Michael o »pedofilu iz soseščine« in njegovi desetletni žrtvi, ki jo ima pet mesecev zaprto v kleti, pretreseta tudi Onstran o soočanju odrasle ženske s težkim otroštvom in Oslo 31. avgusta o predstavniku izgubljene generacije mladih, ki je imela materialne možnosti za lepo življenje, vendar je podlegla nočnim zabavam z alkoholom in drogami. O zlorabi otrok in nasilju nad njimi je govor tudi v filmu Policija. Po resničnem dogodku je posnet film 17 deklet o najstnicah iz majhnega mesta ob Atlantiku, ki se odločijo, da bodo naenkrat zanosile, in pri tem kajpak naletijo na nerazumevanje staršev in fantov.
Medtem ko je na letošnjem Liffu precej filmov z otroško in najstniško tematiko, ljubitelji ljubezenskih filmov ne bodo prišli na svoj račun. Eden redkih tovrstnih filmov je Pot po Armeniji o ljubezenskem razmerju med Američanom, ki pride na Kavkaz merit geografske koordinate za satelitske posnetke in armensko fotografinjo.
