Tiskane izdaje
Ne, se ne spomnim in se s tem tudi ne obremenjujem, v smislu, da sem nekaj pozabila. To se mi zdi šele pravi dokaz, da je zame festival eden največjih kulturnih dogodkov v Ljubljani. Doživljam ga zelo univerzalno: vsako leto vidim presežne filme, doživim odlične obfilmske dogodke in se o filmskih izkušnjah pogovorim z ostalimi gledalci, saj je festival zame tudi družabni dogodek.
Kaj bi se moralo zgoditi, da si ne bi ogledali niti enega filma na letošnjem festivalu?
Uh, to bi morala biti pa kakšna naravna katastrofa, res nekaj zelo hudega. Svoje življenje namreč prilagodim Liffu in v času festivala ne grem iz Ljubljane, prestavim tudi vse naporne obveznosti, da lahko v miru uživam v svetu filmske fikcije.
Kako se spremeni vaš dnevni ritem v času festivala?
Če sem malce dramatična, premeni se ne samo dnevni, ampak tudi biološki ritem. Vsak dan si ogledam film ali dva, zato v tem času odpadejo obiski prijateljev, ostalih kulturnih dogodkov, prestavim tudi vsa potovanja. V tem času tudi ne berem knjig, ampak samo podnapise filmov ter kritike ali ostale zapise o filmih. Ker so nekateri filmi na sporedu pozno, se spremeni tudi moj biološki ritem. Čeprav sem naslednji dan zaspana, mi notranje razpoloženje daje več zagona kot ostale dni, ko ni Liffa. Sicer pa sem s filmskim razpoloženjem okužila tudi svojo družino, ki upošteva moj novi ritem in se vanj tudi aktivno vključuje; z ogledi filmov seveda.
Kako Liffe po vašem mnenju vpliva na vzdušje v mestu?
Kako vpliva na ostale kulturne in družbene strukture ne vem natančno, se mi pa zdi, da krepko poživi in razgiba novembrske dni. November je rahlo depresiven s svojim odpadanjem, trohnenjem in sivenjem, ko se človek začne zapirati v svoj brlog. Liffe pa da možnost spoznati druge svetove, ljudi in svetlejše razpoloženje znotraj kinodvoran. Ko se začenja jesen, sem vedno zelo žalostna, saj najbolj polno živim zunaj, torej v toplih mesecih. In ko me stiska nostalgija po minulem poletju, si vedno rečem: Ah, kaj, saj bo kmalu Liffe, tvoj najljubši dogodek.
Če bi bili programski/a vodja festivala, kaj bi spremenili/dopolnili?
To, kar sem omenila že lani, v intervjuju za Delo: več filmov slovanskih narodov (letos sem vesela ruskih), naših sosedov, ki bi jih tako spoznali še po filmski strani, ter filmov »oddaljenih« kinematografij; Irana, Iraka, Pakistana, Litve, Latvije, Gruzije, Azerbajdžana, Kitajske, Tajske, Nepala, Nove Zelandije ...
Katerih filmov med letošnjo ponudbo ne boste zamudili?
Veselim se videti vse tiste filme, za katere že imam vstopnice, najbolj pa naslednjih: Fant s kolesom, Sol življenja, Bilo je nekoč v Anatoliji, Elena, Kurjač, Premirje.
