Zmagovalka Liffa Maja Miloš: Kje je ljubezen v surovem okolju

Med desetimi prvenci v sekciji Perspektive, posvečenih predvsem tematiki odraščanja, je na 23. Liffu zmagal portret hormonsko podivjanih in čustveno otopelih mladoletnikov, ki z mobilniki nereflektirano reflektirajo svojo realnost. Devetindvajsetletna srbska režiserka Maja Miloš je v svojem radikalnem, intenzivnem in seksualno eksplicitnem filmu ujela duh časa, ki presega meje lokalnega.

Videli smo več filmov na temo pubertetniškega eksperimentiranja, ki vedno presune. Z vključevanjem pogleda mladostnikov skozi njihove posnetke vam je uspelo osvežiti to tematiko. Kako je Klip nastajal?

Idejo za film sem dobila, ko sem naletela na poplavo klipov na internetu. Mladi objavljajo posnetke pretepov, nasilja v šolah, divjih žurk, kjer se opijajo, drogirajo in seksajo. Presunila me je njihova avtodestruktivna energija in način, na katerega jo sproščajo. Zanimalo me je, kaj se dogaja s to generacijo, z njihovimi odnosi, kje je ljubezen v tako surovem okolju in na kakšen način si jo izkazujejo. Med raziskovanjem je nastajal scenarij. Dve leti sem pisala prvi osnutek. Pogovarjala sem se z mladimi, spoznavala posebnosti scene od oblačenja, obnašanja, slenga, glasbe, scenografije ... Od ideje za film do svetovne premiere na festivalu v Rotterdamu je preteklo 6 let. Vzeli smo si več časa, ker smo hoteli posneti realističen film, ki bi odprto in neposredno govoril o problemih mlade generacije.

Posneli ste univerzalno zgodbo skozi partikularni portret. Čeprav ne govorite direktno o tem, gledalec ne more mimo misli, da gre vseeno za kritiko srbske realnosti, ki je povojna tranzicijska družba ...

Pomembno se mi je zdelo, da se ukvarjam s trenutno prevladujočim kulturnim formatom v Srbiji. Nekaj, kar je bila nekoč subkultura, je danes prevladujoča kultura. Ne gre samo za glasbo, ampak za celoten kulturni milje. A s tranzicijo sem se bolj ukvarjala na ravni posameznika. Obnašanje in identitete, ki jih mladi prevzemajo v času, ko iščejo svoj pravi jaz, so danes drugačne kot v preteklosti. Spremenili so se tudi način utrjevanja predstave o sebi skozi pogled drugih, medsebojna komunikacija, odnos do seksualnosti ... Toda modeli obnašanja, ki jih prevzemajo mladi, niso popularni samo v Srbiji, ampak so enaki povsod po svetu. Na eni strani so alfa samci, mačoti – balkanski tipi, če hočete, na drugi strani so pretirano seksualno razvita dekleta, ki vsaj deklarativno ne poznajo tabujev, sicer pa so preplašene punčke, ki prav nič ne uživajo v svojih dejanjih. A tak tip mladostnikov obstaja tudi v Londonu in New Yorku, pa jim ne očitamo balkanskosti.

Na pomislek v prejšnjem vprašanju morda napeljuje ravno glasba – turbofolk, ki filmu daje ritem in intenziteto.

Glasba, ki jo otroci, o katerih govori film, dejansko poslušajo, nikakor ni mišljena kot ironičen element. Turbofolk smo resno raziskovali in se poglobili v izbor pesmi za film. Dobila sem vtis, da priljubljenost novokomponirane narodne glasbe izhaja iz besedil, ki direktno nagovarjajo naša primarna čustva. Za vsako čustvo se najde pesem. In pesmi so izredno katarzične. Zanimalo me je, kako ta glasba vpliva na način izražanja čustev pri mladih. Zato smo se na to glasbo navajali že med pripravami na film, saj je bilo pomembno, da se znebimo predsodkov, jo vzljubimo in se naučimo preko nje komunicirati. Glasba v določenih prizorih torej ni nadomestilo mojega komentarja, ampak, ravno obratno, evocira čustva igralcev.

V filmu izstopa sproščena, realistična igra mladih igralcev, kako ste to dosegli pri naturščkih?

Igralce smo iskali dve leti, pri kastingu nisem hotela sklepati kompromisov. Hkrati je bil to del raziskovanja, saj smo se z vsemi kandidati pogovarjali o njihovih izkušnjah. Večina jih je hodila na igralske krožke in vsi so iz povsem drugačnega okolja kot liki v filmu. So iz izobraženih družin, a se zavedajo svojih vrstnikov, o katerih govori film. V štirih mesecih vaj smo se dobro spoznali. Čeprav smo delali po scenariju, smo med vajami veliko improvizirali, osmišljali lastnosti likov, jim postavljali besede v usta. Ko je šlo zares, so imeli like pod kožo in na snemanju smo se ukvarjali samo še s finesami.

Kako ste z mladoletnimi igralci izvajali eksplicitne seksualne prizore?

Glavna igralka Isidora je bila v času snemanja stara 14 let. Vukašin jih je že imel 19. Mladi danes že zelo zgodaj vedo, kaj je seks, čeprav ga morda še niso izkusili. Zelo pomembno je bilo, da niso imeli odpora proti temi. Seveda mladoletni igralci niso sodelovali pri eksplicitnih scenah, niti v prizorih golote. To smo reševali z dvojniki, prostetiko in vizualnimi efekti v postprodukciji.

Ljubezensko zgodbo peljete vzvratno. Grob, brezoseben seks vodi do prvih nežnosti in poljubov.

Vodila me je premisa, da v imenu hladne racionalizacije v svetu vlada tabuizacija čustvovanja. Mladi si ne pustijo biti čustveni, ker jih tako stvari manj prizadanejo. Zato se pretvarjajo, da je nekaj samo seks, in se distancirajo od svojih občutkov in občutkov drugih. V vrtincu čustev, ki se v teh letih v njih prebujajo, se zavarujejo z otopelostjo. Zanimalo me je, kako kljub temu komunicirajo, kako se zbližujejo.

Vaš film izziva kontroverzne reakcije. V Moskvi so ga prepovedali v redni distribuciji, na rotterdamskem festivalu pa so ga razglasili za najboljši film. Kako nanj reagira domača publika?

Zelo mi je žal, da ruska publika ne bo imela priložnosti videti mojega filma, saj mislim, da bi se lahko prepoznali v specifikah zgodbe. Tega ne jemljem kot škandal, saj menim, da filmi nimajo moči spremeniti sveta, lahko pa v posameznem gledalcu vzbudijo vprašanja do sebe, svojih dejanj in dejanj drugih. Več vprašanj si bomo zastavili, bolj bomo razumeli nek problem in manj obsojali. Tudi v Srbiji so odzivi intenzivni. Saj bolj kot ljudi predstavljaš realistično, močnejše so reakcije na to zrcalno podobo. Všeč mi je, da ljudje bodisi ljubijo ali sovražijo ta film, ker vem, da to ni odnos do filma, ampak do teme, ki jo prikazuje.

Srbsko sodobnost v zadnjem času zelo direktno in realistično podaja mlada generacija filmarjev. Kakšno prihodnost napovedujete srbskemu filmu kot ena redkih režiserk?

Da, sem sedma ženska v Srbiji, ki je posnela celovečerni film. Veliko se govori o novem srbskem filmu. Ker mlada generacija brezkompromisno in z veliko strasti snema filme iz potrebe po pripovedovanju realnih zgodb. To je naša skupna točka. Po drugi strani ne bi govorila o novem srbskem filmu kot estetski kategoriji, saj se precej razlikujemo. Poleg tega je debitantski film prej eksces kot pa načrtno negovanje mlade filmske ustvarjalnosti in odraz kulturne politike. Svetle prihodnosti srbskemu filmu ne napoveduje nekaj opaznih debitantov, pač pa to, da srednja generacija režiserjev trenutno ustvarja svoje največje mojstrovine. Ko se bo vzpostavilo ravnotežje med enimi in drugimi, bomo lahko govorili o sistemski filmski politiki.