Linhart Slovence povezal s svetom

Radovljica - Radovljica je prejšnji konec tedna živela za praznovanje obletnice rojstva Antona Tomaža Linharta, ki se je prav na današnji dan pred 250 leti rodil v tem mestu. Prireditve ob jubileju so po vsej Sloveniji potekale že od lani, vrh pa so dosegle v soboto in včeraj v njegovem rojstnem kraju. V soboto so odprli prenovljene prostore radovljiške Graščine, premierno zavrteli dokumentarni igrani film Linhart – človek razsvetljenstva, sinoči pa so v Linhartovi dvorani ob radovljiškem občinskem prazniku podelili občinska priznanja in premierno zaigrali igro Eševa šola, ki prikazuje Linharta kot šolskega nadzornika. Poleg teh so prejšnji konec tedna potekale še številne druge prireditve, ki jih je povezovalo sporočilo, da moramo Linharta spoznati bolje: ne le kot kot avtorja Micke in Matička, temveč kot razsvetljenca in svetovljana, ki je Slovence povezoval z Evropo in s svetom.

Spominska plošča v Linhartov spomin

Niz prireditev ob 250-letnici rojstva Antona Tomaža Linharta se je danes nadaljeval pred hišo na Streliški 18 v Ljubljani, kjer so velikemu slovenskemu razsvetljencu odkrili spominsko ploščo. Tam je Linhart leta 1792 kupil zemljišče in začel graditi svoj dom, a ga je nenadna smrt prehitela. Plošča je delo kiparja Matjaža Počivavška. Linhartovemu spominu so se poklonili tudi na Navju, kjer so na nagrobnik položili venec, so sporočili iz Slovenskega gledališkega muzeja.

Boštjan Žekš, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), je sinoči kot slavnostni govornik na osrednji proslavi opozoril, da Linharta kot enega najpomembnejših Slovencev precej slabo poznamo in ga ne cenimo dovolj. Izrazil je upanje, da bodo številni dogodki ob praznovanju njegove obletnice prispevali k temu, da ga bomo bolje (s)poznali in predvsem bolj cenili.

Temu mnenju se je pridružil tudi govornik na sobotni premieri dokumentarnega filma Ivo Svetina, direktor Slovenskega gledališkega muzeja, ki je pozdravil nastanek dokumentarnega filma o Linhartu režiserke Helene Koder . Prikazuje čas, ko smo Slovenci – prvič po Trubarju –, spet vzpostavili duhovni in materialni stik s tedanjo Evropo, opozarja Svetina, presega pa tudi splošno zavest, da je Linhart zgolj avtor dveh veseloiger (Županova Micka in Matiček se ženi). Preostalo delo je sicer potisnjeno v ozadje, zato film skuša opozoriti na njegovo zgodovinopisno delo, na vlogo knjižničarja, arhivarja, skladatelja samospevov, visokega uradnika in seveda šolnika. Linhart je znova navezal stik z evropsko duhovno substanco, je dejal Svetina, to pa je pozneje uspelo še Francetu Prešernu.

»Linhart nam je lahko za vzor pri prilagajanju novim časom in globalizaciji,« je dejal Bojan Žekš in nadaljeval, da je bil »obenem Evropejec in Slovenec, v tem pa ni videl nobenega konflikta. Kot evropski razsvetljenec se je zavedal, da je znanje najpomembnejša stvar in da ga največ lahko dobimo le od drugod, iz tujega okolja s tujim jezikom. Kot zaveden Slovenec je vedel, da je treba to tuje znanje posredovati našim ljudem in v našem jeziku, da ga bodo lahko razvijali naprej.

Enako velja danes, ko smo stopili v veliki odprti svet. Po eni strani moramo biti svetovljani, znati tuje jezike, živeti nekaj časa ali vse življenje v tujini, po drugi pa moramo biti navezani na svojo domovino in svoj jezik ter skrbeti za njen in njegov razvoj. V tem Linhart ni videl nobene težave in tudi mi ne smemo. V mednarodnih stikih bomo uporabljali tuje jezike, doma pa seveda slovenščino. Naši izobraženci bodo dela, ki so namenjena mednarodni javnosti, pisali v tujih jezikih, tista, namenjena našim ljudem, pa v slovenščini. Na naših univerzah bodo tuji predavatelji predavali v tujem jeziku, slovenski v slovenščini. Če je Linhartu uspelo, da je bil svetovljan in Evropejec in hkrati zaveden Slovenec, bo tudi nam.«

V nadaljevanju je še opozoril, da se manj sposobnih mladih ljudi odloča za znanstveno kariero in manj od njih ima doma resno možnost zanjo. Dotaknil se je tudi šolskega sistema. Linhart in njegovi sodobniki so bili zelo mladi, ko so začeli svojo poklicno kariero, je dejal Žekš. »Šolali se niso dolgo, a so jim šole dale dovolj sposobnosti za pridobivanje znanja za vse življenje. Danes se nam zdi, da moramo mlade ljudi vse naučiti v šoli, zato šolanje traja neprimerno dolgo. Tudi to je evropski problem, pri katerem Slovenci prednjačimo«, je sklenil.

Preberite tudi v tiskani izdaji Dela