Literarni presežek ali pornografski nacistični kič?

Je roman Sojenice Jonathana Littella (izšel je pri Mladinski knjigi, odlično ga je prevedla Vesna Velkavrh Bukilica) grandiozna barbarizacija in skrunitev spomina na žrtve druge svetovne vojne ali eden največjih romanov našega časa? Vsekakor je to ena izmed (redkih) knjig, ob katerih ostane kritik brez besed in se ne more odločiti, ali je to dobro ali slabo.

Zdelo se je že, da si zahodni človek nikoli ne bo opomogel od srečanja s seboj, da grozljiva izkušnja druge svetovne vojne sploh ne bo zbledela in da je nevrednost civilizacije dosegla stopnjo, ko je mogoč le še molk. To občutje je, različnim interpretacijam in kontroverznosti navkljub, na začetku petdesetih let z enim stavkom ubesedil Theodor W. Adorno: po Auschwitzu napisati pesem je barbarsko. Vendar čez pol stoletja, ponovno zaverovani v sijaj lastne civilizacije, prebiramo knjigo, odlikovano z dvema najprestižnejšima francoskima literarnima nagradama (nagrado Goncourt in nagrado Francoske akademije), v kateri lahko med brodenjem po morju krvi, možganov in sperme spoznamo drugo svetovno vojno, kot naj bi jo doživljali storilci.


Tanka meja med presežkom in kičasto pornografijo

V francoščini napisan roman v Barceloni živečega ameriškega avtorja judovskega porekla v ospredje postavlja Maxa Aueja, doktorja prava in zapriseženega nacista, ki je bil kot esesovec priča pokolom v Ukrajini, obleganju Stalingrada, morilskemu tekočemu traku v Auschwitzu in propadanju Berlina v zadnjih dneh vojne. Družil se je z vsemi najpomembnejšimi možmi tretjega rajha: Himmlerjem, Eichmanom, Ohlemdorfom in celo Hitlerjem. Po koncu vojne mu je iz Berlina pod lažno identiteto uspelo zbežati v Francijo, kjer je postal uspešen direktor tovarne čipk, zgleden mož in oče dvojčkov. Na starost se je odločil napisati spomine, ki bralca seznanijo z njegovo preteklostjo, tako vojno kot seksualno, pri čemer se je težko odločiti, katera je bolj ostudna in moteča.

Pa vendar bi bilo pretirano reči, da roman zaradi nagnusnosti ni vreden branja. Res je, da so primerjave nekaterih kritikov z Dostojevskim, Flaubertom in Tolstojem pretirane, a vendarle je Littellu treba priznati doslednost in natančnost, s katerima se je lotil opisovanja dogajalnega časa, prav tako ga mirne vesti lahko pohvalimo za nekaj malone genialnih opisov, duhovitih šal, plemenitega cinizma in za poznavanje literarne zgodovine in filozofije, ki ju spretno vpleta v delo. Vendar naštete odlike same ne bi bile dovolj, da bi francoski založnik za prevod v angleščino lahko zahteval šestmestno vsoto. Kar se prodaja in je pritegnilo bralstvo po svetu, je kontroverznost dela in vprašanje, ali gre za presežek ali le kičasto antisemitsko pornografijo. Le bojimo se lahko, da ljudje roman kupujejo v želji po slednji in ga bodo odložili, ko bodo naleteli na stavke, ki se vlečejo čez več kot dvajset vrstic ali celo tri strani ter odstavke, ki jim sploh ni videti konca.


Banalnost zla

Začetek pripovedi Maxa Aueja je točno tak, kot ga bralec pričakuje. Nekdanji vojni zločinec, za katerega pozneje izvemo, da je med drugim skrbel za večjo učinkovitost Auschwitza, skuša relativizirati svoje dejanje. Mrtvo hladno najprej našteje statistiko druge svetovne vojne in njene žrtve, nato pa doda, da nikakor noče biti skesan in solzav. Za povrh poudari, da smo za zlo vsi enako odgovorni ter bralca opozori, da »v danih okoliščinah vsak človek stori, kar mu rečejo; in mi boste že oprostili, bolj malo verjetno je, da bi bili prav vi izjema, tako kot nisem jaz.« Nato doda še, kot bi človek od zapriseženega nacista, zagrenjenega ob vojnem porazu, pričakoval, da »večina žrtev ni bila mučena in ubita zato, ker bi bili dobri ljudje, tako kot jih njihovi rablji niso mučili zato, ker bi bili slabi«.

Začetek Littellovega romana obeta, ker Aue ustreza predstavi o povprečnem preživelem nacistu, ki se je izognil kazni, spremenil identiteto ter navidez pozabil preteklost, v sebi pa še vedno nosi vrednostni sistem, zaradi katerega je ubijal. Aue je sprva banalen, vsakdanji, eden od nas, ki bralca lahko nagovarja kot brata. Pozneje v romanu nikoli ne zadane tako kot na začetku, ko postavi neodgovorljivo vprašanje, ki vrta v slehernem izmed nas: na čigavo stran bi se postavili v vojni in ali bi zmogli biti dober človek v skrajnih razmerah.

Tako kot večina tudi Aue pred vojno nikoli ni pomislil, da bi postal morilec. Hotel se je ukvarjati z literaturo, če bi imel talent, bi jo pisal, če ga ne bi imel, bi jo poučeval. Po spletu okoliščin je pozneje sicer postal doktor prava, toda v vsakem primeru naj bi bil navaden človek. In prav v tem pravzaprav tiči največja nevarnost: »Navadni ljudje, iz katerih je – posebno v negotovih časih – sestavljena država, ti so prava nevarnost. Prava nevarnost za človeštvo sva jaz in vi.«

Od banalnosti 
prek elitizma do norosti

Littellov Aue kaj kmalu ni več navaden, ampak se iz intelektualca spremeni v elitista. Ni več le izobražen mož, ki posluša klasično glasbo in bere najzahtevnejša literarna dela ter se mu zdi najprimernejše vprašanje, ki ga ob kupu razkrajajočih se trupel lahko zastavi abwehrovcu »Ali ste brali Platona?«, ampak se njegova načitanost izrodi do te mere, da sploh ni več zanimiva, kaj šele zabavna. Morda je hotel Littell s potenciranjem Auejeve kultiviranosti le znova ponoviti znano vprašanje, kako lahko civiliziran človek počne najbolj necivilizirana dejanja, ali, zastavljeno širše, kako se je lahko narod Goetheja in Beethovna pobarbaril do neprepoznavnosti. Klišejska vprašanja z vso težo obvisijo med vrsticami, pridruži se jim še nacistični stereotip, ki ga je pop kultura zadnjih let kar nekajkrat prežvečila, nazadnje v lanskem Scorsesejevem Zloveščem otoku (Shutter Island), kjer v nekaj prizorih kraljujejo nacisti, udobno nameščeni v meščanskem salonu, polnem knjig, in poslušajo klasično glasbo. Kot bi bili nacistični zločinci lahko le tisti, ki so povsem omejeni in se svojih grozodejstev sploh ne zavedajo, ali pa oni, ki so tako načitani, da njihovo znanje že meji na norost. Max Aue ni navaden človek, četudi bi nas rad prepričal, da je.

Nacistične fantazije 
po Freudu

Še bolj moteča od pretirane načitanosti je Auejeva spolna iztirjenost, ki nedvomno poskrbi, da se (verjetno?) nihče izmed bralcev ne bo poistovetil z njim. Aue je največjo ljubezen doživel kot otrok, ko je ljubil Uno, svojo sestro dvojčico, s katero sta imela tudi spolne odnose. Pozneje so ju starši ločili in Aue je postal homoseksualec, najraje v ženski vlogi, saj naj bi tako občutil tisto, kar bi ob seksu čutila njegova ljubljena sestra. Fantaziranju o sestri Littell nameni več kot trideset mučnih strani romana, ko med drugim nehote izvemo, kako bi s sestro sadistično občeval na giljotini.

Auejevo izprijenost do neskončnosti potencirajo komaj verjetni prizori, kot je denimo njegov sprehod po gozdu, med katerim opazi podrto drevo in se natakne na eno izmed vej, ali pa samozadovoljevanje s klobaso, ki jo nato umije in pusti svoji mami in očimu, ki ju, mimogrede, sovraži in tudi ubije, da jo pojesta. Auejeva komaj dojemljiva izprijenost ga iz »enega od nas« spremeni v tujka in čudaka, ki prikazuje naciste, kot bi bili psihopatska horda v uniformah (po možnosti z ženskim spodnjim perilom), ki je jude pobijala iz neznanih davno potlačenih freudovskih vzgibov.

In incest med Auejem in njegovo sestro dvojčico bi lahko bila le parafraza za judovski nemški odnos, kar Littell na neki način v usta položi tudi Uni, ko pravi, da hočejo Nemci s pobijanjem judov pobiti sami sebe in tisto, kar je v njih judovskega. Vse lastnosti, ki jih Nemci pripisujejo judom, naj bi v resnici bile globoko nemške. Četudi je Freud pripraven, da z njim marsikaj razložimo, na tem mestu razvodeni v psihoanalitski kič. Tako se zdijo Sojenice le še en pretenciozen roman, ki bi rad razložil nacistično bit, vendar mu to zaradi želje po intelektualiziranju in psihoanalizi spodleti. Nacistična slika se ponovno zrcali v drugih, v izprijenih, nemoralnih in zafrustriranih, in bralca prikrajša za zavest, da je potrebno prav malo, da bi tudi on v kriznih razmerah lahko postal eden izmed krvnikov v uniformi.

Kritiški odzivi

Zdi se, da so bili nad Sojenicami najbolj navdušeni Francozi. Jorge Semprun, član žirije, ki je podeljevala prestižno nagrado Goncourt, je denimo dejal, da je bil »očaran nad to neverjetno knjigo, ki je literarni dogodek te polovice stoletja«, revija Nouvel Observateur je recenzijo Sojenic naslovila z navdušenim »Pozor, mojstrovina«, v Le Mondu pa so zapisali, da je roman »osupljiv triumf«.

Kritiki anglosaškega kulturnega okolja so bili nad romanom nekoliko manj navdušeni. V britanskem Financial Timesu so zapisali, da je roman »nagnusen, predolg in še zdaleč ne luciden, a hkrati eruditski, neusmiljen in zasvojljiv«. Med najbolj zgroženimi je bila kritičarka ameriškega New York Timesa, ki je zapisala, da se »skoraj tisočstranski roman bere kot spomini poveljnika Auschwitza Rudolfa Hössa, ki bi jih napisal slab imitator Geneta in de Sada ali devianten pripovedovalec Ellisovega Ameriškega psiha po tem, ko je večkrat gledal Nočnega portirja in Preklete«.

V več ameriških kritikah se ponovi obsodba Francozov, ki so takšno delo celo nagradili, v angleškem Telegraphu pa so francosko navdušenje celo interpretirali kot »galsko šibkost za perverzije in paradokse«. Seveda so po Littellu najbolj divje udarili Nemci. V Süddeutsche Zeitungu so mu nadeli vzdevek »prebrisan pornograf« in poudarili, da gre za pornografsko delo, saj je za pornografijo značilno, da jo gledamo, in ne, da jo razumemo.

Kritičarka časnika Die Zeit je svoje pisanje sklenila z vprašanjem: »Zakaj naj bi to slabo napisano knjigo, polno spolnih perverzij, elitistične rasne ideologije in antičnega verovanja izobraženega idiota sploh brali? Priznati moram: pardon, chers amis français, da na to vprašanje nisem našla odgovora.«