Tiskane izdaje
Živeti v prostranstvih narave in pisati o njeni neizmerni širini. Nature writing je literarni žanr, ki dobro uspeva v ZDA, koder se je že pred stoletji tudi rodil, zdaj pa je začel počasi prodirati še čez Atlantik, v Evropo. V Franciji, denimo, je pred nedavnim očaral mladega založnika Oliviera Gallmeistra, ki v zbirki, preprosto poimenovani Nature writing, ponuja najboljše naslove ameriške književnosti te vrste, v prevodu, seveda. Izbira je bogata: Walden (Life in the Woods, prevedli bi Walden, življenje v gozdu) Henryja Davida Thoreauja (1817-1862) je že malone klasika, Desert Solitaire (Sam v puščavi) Edwarda Abbeyja (1927-1989) prav tako; med pisci o naravi so tudi Pulitzerjevi nagrajenci, na primer, Annie Dillard in John McPhee; med naslovi je tudi nekaj pravih uspešnic z vrtoglavo naklado, denimo, On the Wing (V letu) Alana Tennanta.
Še zdaleč ni res, da sodobni ameriški literarni junaki živijo samo v New Yorku, se oblačijo v znamko Ralph Lauren, se vsak torek popoldan zleknejo na kavč pri izbranem psihoterapevtu, ob petkih zvečer pa posnifajo nekaj črtic. Prav tako ne drži, kot so se pred nedavnim šaljivo razpisali pri francoski književni reviji Lire, da se v ameriški literaturi sesuvajo samo nebotičniki, FBI pa preprečuje zarote ...
Ne, v njej se živi tudi popolnoma drugače in drugje, na primer, v leseni bajti nedaleč od Fairbanksa na Aljaski. Junak si je pravkar oblekel delovni pajac, na glavo si je poveznil kapo s ščitnikom, v roke pa vzel sekiro. Odgovore na eksistencialna vprašanja bo našel in dvome pregnal, medtem ko bo razsekal nekaj kubičnih metrov lesa.
Obstajajo pisci z vzhodne obale, kot Philip Roth, Bret Easton Ellis in DeLillo, toda zanemariti ne kaže niti pišočih ''divjakov'' z zahoda: divjaki v pozitivnem pomenu besede, kajti pišejo, navadno v prvi osebi ednine, o lepoti divjine. Opazujejo prerije, puščave, močvirja, gore, ledenike, o njih premišljujejo in jih, kajpada, živijo. ''Prihodnost sveta je v divji lepoti,'' so besede 61-letnega Dana O'Briena, avtorja knjige Buffalo for the Broken Heart (denimo Bizon za zlomljeno srce), ki je obenem sokolar in rejec bizonov.
Pogled v preteklost
Na zahodu nič novega, bi lahko dejali, kajti literatura te vrste ima dolgo tradicijo in je tesno povezana z ameriško zgodovino, z odkritjem novega sveta. Precej priljubljena je bila že v drugi polovici 18. stoletja in v prvi polovici 19., ko je postala zvesta spremljevalka raziskovalcev, ki so se z vzhoda podajali na neznano drugo stran. Za odpravami Gilberta Whita, Williama Bartrama, Johna Jamesa Audubona, Charlesa Darwina ... so ostali dnevniški zapisi, znanstveno-literarni opisi pokrajin, Indijancev, neizmernih prostranstev in še marsičesa - skozi malone literarne zgodbe so pripovedovali o rastlinskih in živalskih vrstah, z natančnostjo znanstvenika razlikovali med njimi. Klasični primer (recimo) okoljske književnosti je tudi knjiga Travels in Alaska (Potovanja po Aljaski) Johna Muira, pustolovca, rojenega leta 1839 na Škotskem, ki velja za očeta ameriških narodnih parkov in po katerem so poimenovani še jezero, vrh in ledenik. Kot pravi legenda, se je prvikrat odpravil na ledene police popolnoma nepripravljen, menda samo z dvema kolačema, čebulo in nekaj čaja. Kljub manj prijetni prvi izkušnji mu je bila Aljaska tako zelo pri srcu, da jo je obiskal še šestkrat, dobro pa se je počutil tudi v Kaliforniji (Yosemite). Užival je v koncih, kamor še ni stopilo veliko nog, se tam prepuščal čudesom narave in - pisal. Literatura, ki je ostala za njim, je lep primer pisanja o naravi skozi njo in se razlikuje od nekoliko razširjenejše travel writing. V zadnjem primeru potopisec odkriva neznano eksotiko, avtor nature writing pa jo živi (na svojem vrtu, v svojem gozdu, med svojimi kravami).
Celoten članek preberite v Delu.
