Ljubezen kot perverzija

Filmske igralke so edinstvene, ampak nekatere med njimi so bolj edinstvene od drugih. Kerry Fox je stara triinštirideset let in ji včasih še uide novozelandski naglas. Igralka, ki je leta 1990 z vlogo pisateljice Janet Frame v filmu Jane Campion Angel za mojo mizo navdušila kritike in gledalce, deset let kasneje v Chereaujevi Intimnosti razburkala britansko puritansko javnost - vmes posnela še nekaj manj odmevnih vlog -, je eno prijetnejših bitij, ki smo jo na filmskih festivalih doslej intervjuvali za Sobotno prilogo.

Najin pogovor je bil v živo poln suspenzov s tripičji. Nedokončanih misli, ki so premalo sramežljivo izdajale strinjanja. Kerry je enostavno lepa. Njen obraz in sence na njem se med pogovorom spreminjajo kot barve listov v dnevu afriških dreves. Potem pa... Potem pa! Nerodno izrečeno pozornost opazovalca vrne v isti meri: »Zardeli ste, zakaj? Koliko ste stari?« V resnici je grozljivo preprosta. Morda celo preveč praktičnih misli. Nakar nekje vmes nameri, »da v podzavesti ni negacije«. Žbaaanf! In potem spet, da je takrat, ko se doma pripravlja k »nevihti«, letenju krožnikov po stanovanju, najbolje sesti v avto in se nekaj ur zgubljati po Londonu. Ali kjerkoli že.

Storm je vaš drugi film, ki je povezan z Bosno in Hercegovino. Pred leti ste nastopili v celovečercu Michaela Winterbottoma Dobrodošli v Sarajevu. Brez zamere, ampak zdi se, da se v zadnjih petnajstih letih igralci ali režiserji, ki so povabljeni na filmski festival v Sarajevo, prej ali slej lotijo projektov, ki so tako ali drugače povezani s tem mestom, morijo ...

Hm, nisem razmišljala o tem. Morda imate prav, čeprav je v vašem vprašanju čutiti malce sarkazma ...

Se opravičujem ...

Ne, ne. V redu je. Bom poskusila razmisliti. Pri meni se je vse zgodilo po naključju. Nimam pravega odgovora na to. Zagotovo pa drži eno: pri obeh projektih sem si zelo želela sodelovati. Sklepam, da vam Storm ni bil povšeči ...


Morda mi samo ni simpatična vloga generalne tožilke, ki jo igrate. Oziroma ne vidim smisla v snemanju filma, ki tematizira delovanje haaškega sodišča tik pred njegovim zaprtjem.

Lik Hannah Maynard vsekakor ni nekdo, ki bi ga občinstvo v trenutku vzljubilo ...

Tako kot je bilo za marsikoga nemogoče vzljubiti Carlo del Ponte.

(smeh) Nisem pričakovala, da se bodo gledalci z mojim likom poistovetili. Moj namen je, da bi sami prišli do sklepov. Res pa je, da je precej distancirana, celo osamljena. Nima ne moža ne otrok. Sicer pa je tako, da ljudje, ki se ukvarjajo s tovrstnim delom, živijo v posebnem svetu. Morda so za to celo potrebni posebni značaji ...

V filmu The Shooting of Thomas Hurndall ste igrali mater v Rafi ustreljenega 21-letnega fotoreporteja Angleža Toma Hurndalla, ki je leta 2003 med obstreljevanjem izraelske vojske reševal dve palestinski deklici. Po devetih mesecih ležanja v komi je umrl.

Srečala sem se s Tomovo mamo in prebrala tudi njeno knjigo. Postala je aktivistka. Veliko sva se pogovarjali o sinu. Pripovedovala mi je, kako ji je tragedija spremenila osebnost. Staršem otroci ne bi smeli umirati ...

Očitali so vam, da je ta vloga podobno kontroverzna kot Claire v Intimnosti Patricea Chereauja.

Ja, in tudi mož se je znova izrekal, kako da sem si sama kriva ... Ampak zdaj sem se takšnih kritik že navadila. Dolgo sem se spraševala, kakšni so ljudje, ki doživijo to, kar je doživela Hurndallova mama. Ali kakšne so ženske, odvetnice ali tožilke, ki se tako strastno podajo v boj za človekove pravice. Verjetno gre za vokacijo. Hotela sem oživiti like, ki bi jih ljudje sprejemali, razumeli.

S težkimi temami sva začeli. Prihajate iz dežele dolgega belega oblaka, kjer se rodi precej več žensk kot moških in menda so to izjemne krasotice ...

Nova Zelandija je majhna dežela, z nekaj več kot štirimi milijoni prebivalcev. Ljudje, ki tam živijo, so se že davno sprijaznili, da živijo bogu za hrbtom. So pa zelo sproščeni. Ja, nekatere Novozelandčanke so res zale, še posebej tiste iz maorskih plemen.

Je »tam spodaj« občutiti commonwealthovsko izolacijo?

Država je bila dolgo izolirana. Kar je pomenilo, da če so ljudje hoteli po svetu, so se morali naučiti preživetja. Obenem nas je močno zaznamovala maorska kultura. V času, ko sem zapuščala Novo Zelandijo, je malo prebivalcev govorilo njihov jezik, v zadnjih petnajstih letih pa se je marsikaj spremenilo. Danes obstajajo zasebne maorske šole, čeprav je občutek pripadanja angleškemu izredno močan.

Delujete nežno, naravno introvertirano ...

To ste rekli tudi včeraj ... Nisem tako nebogljeno bitje, kot se zdi. Ravno obratno. Igralci se včasih, tudi glede na to, kako smo razpoloženi, odločimo za neke vrste ščit. In ko ženska dobi otroka, ji je pomembna drugačna bojevitost. Ne gre več za vsako ceno v prve bojne vrste. Skrbeti mora za mladiče. A če sem si kdaj dovolila biti bolj ranljiva, je to zagotovo takrat, ko ni nikogar blizu, najsi gre za prijatelje ali mojo družino. Ranljiva sem v vlogah, ki jih interpretiram. Se vam zdim nesamozavestna?

Nasprotno. Morda vas samo preveč enačim z vašimi vlogami ...

(smeh) Ko bi samo vedeli, kako razglašena je moja negotovost ... Mar dejstvo, da sem za svoj poklic izbrala igro, film, torej potrebo po tem, da svetu vladam z višav, filmskega platna, ne pove o meni dovolj?! Krhkost, ki ste mi jo malo prej deloma upravičeno pripisali, se je s časom preoblikovala v neuničljivo moč, neprebojni oklep. Pogosto živim v iluziji, da lahko živim brez česarkoli in vsakogar. Razen brez same sebe, seveda. Tu je še vedno tista Kerry izpred dvajsetih let: samozadostna. V svetu, kjer je to, da se preseže vse meje, postalo merilo, ljubezen pa, na drugi strani, oblika skrajne perverzije, ji tudi ni preostalo drugega.

Kaj naj bi pomenilo »preseči vse meje«?

Prekoračenje okvirov v resnici pomeni popolno obliko konformizma. Čeprav so me po Intimnosti mnogi gledali sumničavo, veljam za precej staromodno. Ljubezen pa je iluzija. Človek mora biti upornik, norec, da se lahko prepriča o tem, da v današnjem času ljubi ...

Kaj pa govorite?!

V preteklosti je bila to zame iluzija, brez katere mi ni bilo živeti. Vir vsega. Danes mi večje zadovoljstvo dajejo drugačne ljubezni. Ljubezen do otrok, ta je mirna in trajna. Nenevarna.

Kako je potekalo snemanje prvega seksualnega prizora z britanskim igralcem Markom Rylanceom?

Verjetno so vam že rekli, da so ti prizori na snemanjih igralcem manj ljubi. Glede na to, da z Markom nikoli nisva bila sama (smeh) - vedno obkrožena z ekipo, kamermanom, mikrofonom, nekaj centimetrov stran od najinih teles -, je to za naju pomenilo popolno izhlapevanje erotike. Težko bi se popolnoma prepustila senzualnosti ... Nisem ekshibicionistka. Sem, kot ste sami ugotovili, precej sramežljiva. Zgodilo se mi je že, da sem z igralci, ki so mi bili čisto zares privlačni, snemala erotične prizore. Med snemanjem sem si govorila, huh, gotovo bodo tudi za gledalce prijetno žgečkljivi. Ampak rezultat je skoraj vedno razočaral. Rada bi razdrla mit o tem ...

Zdaj boste pokvarili iluzijo tudi nam.

(smeh) Umetniki navadno izgubijo ves čar v trenutku, ko začnejo na dolgo razlagati, kaj počnejo in kako. In kaj naj bi to, kar počnejo, pomenilo. Najbolj prodorni in inteligentni ljudje, ki sem jih v svojem delu doslej spoznala, so za mizo nasproti mene sedeli v tišini. Razmišljujoči. Besede povampirijo zamisli. In vsi vemo, da bistvene skrivnosti nikdar ne kaže razkriti. Nekaj božjega, kot se gotovo razodeva v umetnosti, je v tem, da lahko mirno sprejmemo življenje tako, kot prihaja ...

Lahko še malce ostaneva pri Intimnosti? Jayeva in Clairina sredina srečanja so erotično nasilna, brez besed, v popolnem pomanjkanju nežnosti in romantike. Na obrabljenem jogiju, umazanih tleh se vse zgodi hitro. Brez emocij.

Čustva se stopnjujejo z zapletom njune zgodbe, ko se Jay vmeša v njeno družinsko življenje. So stvari, ki jih ne zmoreta več nadzorovati. Tako kot svojo strast. In ko ni več mogoče nadzirati strasti, izginejo tudi emocije. Tako se zgodijo pogubna razmerja. In njuno ni imelo prihodnosti.

Več v Sobotni prilogi Dela