Tiskane izdaje
Film govori o strtih srcih in hrepenenju. To je tudi skoraj vse, o čemer film "govori". Wong, ki je film od lanske premiere v Cannesu skrajšal za dobrih 20 minut, se namreč bolj kot z zgodbo ukvarja z vizualno stranjo filma, paleto prelivajočih se kričečih in zamegljenih barv, nočnimi urbanimi razglednicami, fetišiziranjem neonskih napisov in velikih planov junakov, predvsem Norah Jones v vlogi Elizabeth, razočarane v ljubezni, ki v New Yorku spozna lastnika bara Jeremyja (Jude Law), mojstra borovničeve pite, s katero očara osamljeno dekle. Ker so se Wongovi zaljubljeni junaki v preteklosti na odločilni točki vedno razšli ali odpotovali v tujino (kjer so se razšli malo pozneje), Wong ponovi vajo. Elizabeth se odzove klicu ceste, odpotuje proti ameriškemu Srednjemu zahodu, kjer srečuje nič manj nesrečno zaljubljene pare, medtem ko Jeremy ostane v domicilu, kjer koprneč fantazira in upa.
Wonga bi težko razglasili za velikega režiserja ljubezenskih filmov, tudi zato, ker so bili njegovi (predvsem zgodnji) filmi kriminalke, filmi o poklicnih morilcih ali mladinskih tolpah. Kot ljubezenske filme smo jih dojemali preprosto zato, ker so o primarnih čustvih v ključnih trenutkih spregovorili preprosto, iskreno, vsakdanje. V Borovničevih nočeh o enakih stvareh Wong spregovori s težkim mesijanstvom (prvič je imel ameriškega soscenarista), ki spridi zanj značilno otožno melanholijo. Razlika med ameriškim in hongkonškim Wongom je v spontanosti junakov in njihovih razmerij. V Days of Being Wild (1990) se popolna neznanca, fant in dekle, dvakrat srečata minuto pred tretjo; ko se skupaj odločita, da bo to "njuna minuta", nihče ne podvomi v iskrenost romantične izjave. Ko se Jude Law pol ure slini okrog Norah Jones in prodaja svojo čarobno pito, je gledalec zasičen od saharina.
Wongovi filmi so vedno izgledali spolirano, elegantno, kot zadnji trendovski reklamni spot. Razlika je ta, da smo njegovim zgodbam v prenaseljenem urbanem Hongkongu včasih verjeli, medtem ko kot tujec v deželi ruralnih prostranstev pobira predvsem klišeje popkulturne amerikane. Borovničeve noči so na enaki ravni kot futuristični 2046 (2004): sladka, bohotna paša za oči z malo substance.
