Londonski simfoniki z angažiranim državljanom sveta

Ljubljana - Festival Ljubljana se je šele proti koncu razcvetel v pravem festivalskem ozračju. Je že tako, da brez svetovnih ansamblov ni umetniških presežkov. Gallusova dvorana Cankarjevega doma je ponovno doživela glasbeno slavje s svojim starim znancem, tako rekoč »našim dirigentom in prijateljem«, slavnim osetinskim glasbenikom Valerijem Gergijevim. Odkar je Gergijev prevzel umetniško vodenje in direktorski položaj v Mariinskem teatru v Sankt Peterburgu in vodenje tamkajšnjega festivala Bele noči, je dosegel nesluten svetovni uspeh, še zlasti z gostovanji matičnega ansambla v Metropolitanski operi v New Yorku in po Evropi. Šef dirigent Londonskega simfoničnega orkestra je postal leta 2007.

V zadnjem času je kot Osetinec čedalje bolj politično angažiran, prav tako je znan po prizadevanju za uveljavitev glasbene kulture v državah, v katerih jo omejujejo z raznimi restriktivnimi ukrepi (manifest osmih dirigentov v Britaniji za odličnost orkestrov 21. stoletja in za prosti vstop vseh šolarjev na koncerte klasične glasbe). Gergijev je tako ne le umetniško, ampak tudi politično, kulturno in socialno angažiran državljan sveta.

Z Londonskim simfoničnim orkestrom ga v Ljubljani še nismo dočakali, zato je bilo pričakovanje toliko večja: Kako bo s simfoničnimi skicami Morje Clauda Debussyja izrisal impresijo dopoldneva na morju, igro valov in dvogovor med vetrom in morjem z glasbeno simbolno govorico? V drugem delu koncerta pa je bilo pričakovanje morda še večje: Kako bodo Londončani igrali rusko glasbo najbolj tipičnega in največjega ruskega simfonika vseh časov, legendarnega Dmitrija Šostakoviča? Šostakovičeva Simfonija št. 8 v c-molu, op. 65, nastala leta 1943, odseva čas napetosti, upanja, bojev in izgub druge svetovne vojne, hkrati pa obsoja stalinistično nasilje pred njo. V simfoniji slišimo ples smrti kot groteskno držo pogumnega umetnika, ki se Stalina prav gotovo ustvarjalno ni ustrašil, čeprav se ga je človeško nenehno bal, saj je poznal njegovo smrtonosno zahrbtnost. Simfonija se v zadnjih dveh stavkih prevesi v mirnost, v kateri je več pesimizma kot optimizma. Nekakšen zvočni mrtvi tek, kot ga Šostakovič v svojih simfonijah skoraj ne pozna. Enourna mojstrovina s pravimi mojstri!