Marjana Lipovšek prvič 
s Sedmimi smrtnimi grehi

V drugem delu koncerta bo simfonični orkester Slovenske filharmonije pod dirigentskim­ vodstvom Emmanuela Villauma izvedel še monumentalno Alpsko simfonijo Richarda Straussa. Po premieri opere Protagonist (Dresden, 1926), ki je nastala v sodelovanju s tedaj vodilnim nemškim dramatikom Georgom Kaiserjem (1878–1945), je Kurt ­Weill (1900–1950) postal znan tudi širšemu krogu poslušalcev. Marca 1927 se je začelo legendarno (sicer kratko, vendar izjemno bogato) sodelovanje med Weillom in pesnikom, dramatikom in režiserjem Bertoltom Brechtom (1898–1956). Njun prvi projekt je bil krajša opera za festival komorne glasbe v Baden-Badnu (med letoma 1923 in 1929 ga je vodil Paul Hindemith) –
izbrala sta pet pesmi iz Brechtove­ zbirke Pobožnost in uglasbitev poimenovala Mahagonny. Delo je doživelo izjemen uspeh, leto pozneje pa ga je prekosila izvedba Weillove Opere za tri groše, v kateri je nastopala tudi njegova soproga, pevka in igralka Lotte Lenya.

Mednarodni uspeh Opere za tri groše je za Weilla pomenil tudi finančno neodvisnost – nehal je poučevati glasbeno teorijo in kompozicijo, pisati kritike in tekste za radio ter se posvetil samo skladanju. Po letu 1928 so se politične razmere v weimarski Nemčiji hitro poslabšale – posebej za takšne, kot sta bila (politično levo usmerjeni) Brecht in Jud Weill. Že decembra 1930 je dobila postavitev opere Vzpon in propad mesta Mahagonny v Leip­zigu slabe kritike, sistematično bojkotiranje in odpovedovanje izvedb njegovih del pa sta doživela vrh v letu 1932. Leta 1933 je dokončno odšel 
v Pariz.

Takrat je prišlo naročilo bogatega Angleža Edwarda Jamesa. Sprva je Weill hotel sodelovati z Jeanom Cocteaujem, a ga je zavrnil, zato je spet povabil Brechta. Delo je bilo zamišljeno kot balet, ki bi bil parafraza srednjeveške igre z moralno vsebino in naukom. To pa Brechtu ni ustrezalo, kajti v baletni različici bi ostal brez »svojega edinega orožja« – besed. Na koncu sta baletu dodala še pevce, in tako je nastalo delo Sedem smrtnih grehov. V devetih stavkih (prolog, epilog ter po eden za vsak greh) se Anna (pevka in baletka) v sedmih letih in sedmih različnih mestih sooča s sedmimi smrtnimi grehi. Libreto se posmehuje malomeščanskim družinskim vrednotam, Weillova zajedljiva mešanica kabaretnih zvokov in kompleksnih kontrapunktnih tehnik pa odlično dopolnjuje Brechtovo besedilo. Weill in Brecht ne moralizirata in ne ponujata alternative, le ostro kritiko kapitalizma in malomeščanske hinavščine, ki s svojimi pravili vpliva na posameznika.

Hvalnica naravi

Alpska simfonija, op. 64, je nastala po letih, posvečenih predvsem opernemu ustvarjanju (Saloma, Elektra, Kavalir z rožo). Po delu Symphonia domestica iz leta 1904 predstavlja Straussovo vrnitev k simfonični glasbi, hkrati pa razkriva skladateljevo naklonjenost naravi. Čeprav jo je skladatelj imenoval simfonija, je to njegova zadnja simfonična pesnitev, glasbena hvalnica spokojnosti gora, dehtečim travnikom in mogočnim nevihtam –
skratka, himna veličastni naravi. Alpska simfonija je večinoma nastala leta 1914 v Straussovi brunarici v čudovitem okolju Garmischa. Do februarja 1915 je bila končana tudi izjemno veličastna orkestracija.