Matjaž Farič: »Gib ni in ne more biti ločen od duha«

Teme predstave Pustite otroke k meni so manipuliranje, nadziranje in ­indoktriniranje. Govori o hierarhičnem položaju posameznikov in se osredotoča na postopke, ki močnim omogočajo usmerjati voljo drugih. Mreže odnosov in položaji posameznikov v njih temeljno določajo meje svobode, delitve na sprejemljivo in nesprejemljivo ... O politiki skozi ples in ­politiki plesa smo se pogovarjali s koreografom, režiserjem in avtorjem zvočne matrice predstave Pustite otroke k meni Matjažem Faričem.

Kakšno moč ima sodobni ples za izrekanje političnih tem?

Ples ima veliko moč. Plesno gledališče je uveljavljena smer sodobnega gledališča, ki je močno zaznamovala postdramsko gledališče, najprej v Nemčiji, potem se je ta trend uveljavil tudi v Angliji in širše. V neki zbanalizirani družbi, kakršna je danes tudi naša, si želimo, da bi bilo na odru vse zarisano in podčrtano. Ljudem se ne ljubi več brati metafor. Čeprav smo se, ne dolgo tega, v socializmu veselo muzali ob vsaki metafori in jih tudi zlahka prepoznali. Danes so ljudje prepričani, da jih ne potrebujejo več in da jim zato ni treba več brati, temveč le uživati v predstavljenem, torej sprejemati brez vsakršnega miselnega napora. Zato tudi smo, kjer smo, in ne razmišljamo o stvareh, o katerih bi morali.

Vedno znova se pojavljajo tudi teoretiki, ki niso dovolj razgledani in sodobnemu plesu lepijo nalepko nečesa neberljivega in težko prepoznavnega. Ne zavedajo se, da sodobni ples sporoča z drugim, neverbalnim jezikom. Na gibalni jezik se včasih pozablja ali se z njim vsaj ne želimo ali nočemo ukvarjati. Zanj postajamo vse bolj neobčutljivi. Poseg v telo je nekaj, česar si ne dovolimo. Razmišljanje o telesu pa nekaj, kar presega vsakdanjo ­komunikacijo.

V vašem novem projektu se prepletata ples in gledališče. Katere elemente gledališča izpostavljate?

Ples je gledališče ali sam po sebi določena gledališka oblika ustvarjanja. V projektu je spojenih več jezikov – od vizualnega do videa, ki je pomemben del predstave, in zvočne pokrajine ter govorjenega jezika. Vendar govorjena beseda ni podana interpretativno, ampak nastopa bolj v vlogi komentarja ali povezovalnega tkiva. Gre predvsem za besedila, ki umeščajo gibanje v kontekst. V procesu nastajanja predstave nas je zanimalo, kaj sproži gibanje in kaj gibanje omejuje. Raziskovali smo torej gib, ki se ne rodi iz gole estetike, ampak iz energije. Rosana Hribar, ena izmed soustvarjalk predstave in izvrstna plesalka, je zelo dobro analizirala predstavo in rekla, da je ples nekako ujet znotraj ostalih sporočilnih sistemov. Plesalci so bili pred zahtevno nalogo, ker smo ustvarjali tako, da se je gib rojeval v danem trenutku. Ne gre za improvizacijo, ampak za postavljene stvari, vendar so gibi notranje motivirani in kot takšni zahtevajo največjo mogočo angažiranost izvajalca v določenem trenutku. V tem, v tej živosti, vidim smisel ­gledališča.

Ali bi lahko vaše plesno gledališče imenovali intelektualistično, za razliko od plesnega gledališča, ki goji predvsem čisto formo giba ali same vizualne podobe?

Ne. Vedno obstaja razlog, zakaj se gibljemo. Sodobni ples izgublja gledalce tudi zaradi številnih larpurlartističnih predstav, v katerih se ustvarjalci ne sprašujejo, zakaj, ampak odkrivajo nekaj, kar je bilo že zdavnaj odkrito. Gib ni in ne more biti ločen od duha. Niti v abstraktnih predstavah, v teh je morda še največ duha. Tudi vizualno je vsebina. Predstave brez vsebine niso gledljive. Mora obstajati razlog, da se telo giblje znotraj sistema znakov. Mogoče se v vašem vprašanju skriva določen nesporazum med privrženci določenih plesnih estetik v Sloveniji, ki izhajajo predvsem iz zagovora. Del ustvarjalcev se žal ne ukvarja s svojo zmožnostjo. Ekipa, s katero sodelujem pri novem projektu, je sestavljena iz ustvarjalcev, ki tisto, kar želijo, tudi zmorejo podati. Velikokrat se soočamo s preveliko ambicijo ustvarjalcev, pri katerih se na koncu izkaže, da zastavljenega preprosto ne zmorejo. Ideja je pomembna, toda ni dovolj. Umetnost je, kako idejo primerno uresničiti.

Kakšna je ideja vašega projekta?

Na pročelju cerkve v Murski Soboti sem opazil napis Pustite otroke k meni , ki je v meni takoj prebudil razmislek, in v naslednjih nekaj dneh mi je postalo jasno, da bo to izhodišče ali osnova za moj naslednji projekt. Ko smo se lotili predstave, smo kmalu ugotovili, da je tema kompleksna in se ne more omejiti zgolj na en segment našega življenja ali trenutne škandale v medijih. Do zlorabe otrok prihaja zaradi prepleta ali tekmovanja različnih sistemov – od političnih, medijskih, šolskih ... Osvojiti srce in dušo otroka je v bistvu precej lahko, saj otroci radi ugajajo in bodo zlahka zavedeni, da bodo počeli stvari, ki jim škodujejo. Krivi so tisti, ki otroka speljejo na čudna pota. Na internetu in televiziji lahko spremljamo veliko spornih vsebin; mladi so se pripravljeni spremeniti v idiote za pet minut slave, pozornosti. To je postalo samo po sebi umevno in normalno. Postali smo neobčutljivi, vsiljiv in poneumljajoč medijski svet se nam je zaril pod kožo. V takem svetu mladi nedolžni otroci potrebujejo samo en teden trdega treninga v nekem kampu, da zlahka zakričijo: gremo v vojno! To ni problem tretjega sveta, ampak predvsem razvitega demokratičnega sveta.

In to med drugim problematizirate v predstavi?

Ja. V predstavi ne nastopajo otroci, ampak odrasli. Prizori so nastajali kot nekakšni odzivi na probleme, o katerih govoriva. Predstava se sprehodi od abstraktnega medijskega izdelka, ki ga težko umestimo, do različnih form liberalizma, o katerih je govoril Mao Zedong, pa do verskega fanatizma. Na koncu se vrne v neko socrealistično estetiko, ki moji generaciji niti ni tuja, saj smo jo sami soustvarjali in jo živeli.

Lahko predstavite še »inštrument«, torej, sodelavce projekta?

To je izvrstna ekipa, posamezniki, ki niso bili samo izvajalci, ampak soustvarjalci predstave. Končna izbira, montaža, režija in koreografski segmenti so moji, predstava pa je nastajala v nenehnem dialogu. Vsi so tudi samostojni umetniki, angažirani in vrhunsko usposobljeni, zato sem bil počaščen, da sem lahko ustvarjal v takšnem krogu. V predstavi nastopajo plesalke Rosana Hribar, Jana Menger, Kaja Janjić in Magdalena Reiter, plesalec Gregor Luštek, na videu nastopa igralec Rok Matek, besede pa bere, sporoča Nada Vodušek.