Med eskapizmom in tretjo dimenzijo

Letošnje filmsko leto je bolj kot vsebinsko postreglo z opaznimi premiki na tehnološkem področju, saj se je internetno piratiziranje filmov tako razširilo, da ponekod že krepko ogroža domači video. Filmski studii se proti temu borijo tudi s silovitim tehnološkim razvojem nove vrste tridimenzionalnih filmov, ki bodo v vsej svoji polnosti zaživeli prihodnje leto. Pred vami je tako osem letošnjih filmskih zgodb, ki nakazujejo nekatere letošnje poglavitne trende, katerim smo bili priča tudi pri nas, nekatere od njih pa so že zazrte v prihodnjo leto, ko nas, vsaj na začetku, čaka nekaj izvrstnih filmov.

Pred dnevi so nekaj hollywoodskih insajderjev povprašali, kako bo gospodarska kriza vplivala na kinoobisk. Odgovor je bil dokaj nedvoumen: kakšnega velikega vpliva na kinoobisk kriza ne bo imela, lahko pa se še bolj spremeni struktura najbolj gledanih filmov. Po njihovem mnenju so filmi, kot so bili v zadnjem času Kvantum sočutja, Madagaskar 2 in Somrak, pritegnili več gledalcev, kot je bilo pričakovati, ker gre za tipične eskapistične filme, ob tem pa so bili prizadeti resnejši filmi, ki ne ponudijo sproščujočega poplačila. Gledalci imajo seveda še vedno radi tudi zahtevnejše filme in jih bo zaradi oskarjev v prihodnjih mesecih na sporedu kar nekaj, a žal se to ne odraža več tudi na kinoblagajnah. Ključno vprašanje je po njihovem torej to, koliko bodo kinogledalci v prihodnjem obdobju pripravljeni plačati za ogled filma, ob katerem se ne bodo smejali ali pa bili vsaj v akcijski napetosti. Ta spreminjajoči trend bo seveda še bolj vplival na prihodnjo filmsko produkcijo, ki je že nekaj časa ujeta v reciklažo predelav, nadaljevanj in stripovskih priredb. Da imajo ta razmišljanja realen odsev v Sloveniji, potrjujejo tudi letos najbolj gledani filmi pri nas: romantični muzikal Mamma Mia!, komična risanka Kung fu panda, akcijski Kvantum sočutja, romantično-komični Seks v mestu, akcijsko-pustolovski četrti Indiana Jones in pustolovsko-komična risanka Madagaskar 2. Oskarjevskega zmagovalca Ni prostora za starce seveda ni kje blizu. »Ljudje bodo vse manj denarja namenjali za filme, za katere niso prepričani, kaj lahko od njih pričakujejo,« menijo anketiranci, »zmagovali bodo preverjeni koncepti.« Hm, včasih se je hodilo gledat prav filme, od katerih nisi vedel, kaj lahko pričakuješ.

Slovenija: od Petelinjega zajtrka do Pokrajine št. 2 in Dar Furja

Letos spomladi je romantična komična drama Petelinji zajtrk postala najbolj gledan slovenski film po osamosvojitvi Slovenije, pri čemer so se drugi filmi iz lanske festivalske bere, kot so Estrellita, pesem za domov, L kot ljubezen, Instalacija ljubezni itn., le s težavo vsaj malo prebili izpod njegove velike sence. Drugače od zadnjih let pa so se letos v ospredje pririnili domači televizijski filmi, kot sta bila Hit poletja ter prejšnji teden še Vampir z Gorjancev, ki sta pokazala, da se gledalci slovenskih filmov morda bolj kot v kinu skrivajo na televiziji. Hit poletja je na letošnjem Festivalu slovenskega filma (poleg nagrade za stransko moško vlogo) celo prejel tudi nagrado za najboljši scenarij in pokazal, da domača televizijska filmska produkcija gotovo predstavlja prostor, kjer bi se slovenski film v prihodnje lahko še bolje razvijal, z nekaj več ambicije pa bi ti filmi svojo pot lahko začeli na velikem platnu in ne že takoj na malem ekranu. Prva sadeža letošnje filmske bere, veliki zmagovalec jesenskega festivala, Möderndorferjeva kriminalna drama Pokrajina št. 2, in politični dokumentarec Dar Fur - Vojna za vodo Toma Križnarja in Maje Weiss pa sta s približno enakim kinoobiskom pokazala, da je treba slovenske filme za soliden odziv domačim gledalcem predstavljati kar se da aktivno, že skoraj aktivistično, saj običajna, salonsko izpeljana promocija običajno ne prinese kakega posebnega rezultata.

Gomora ali film in knjiga

Film Gomora, pripoved o neapeljskih mafijskih imperijih, ki zasužnjujejo malega človeka, posnet po istoimenski knjigi, je letos v Cannesu najprej dobil grand prix, potem pa nedavno še pet evropskih filmskih nagrad - med njimi nekaj najprestižnejših, kot so denimo za film, režijo, scenarij, glavno moško vlogo - in postal eden ključnih letošnjih evropskih filmov. Avtorju knjige Robertu Savianu, ki se menda že več kot dve leti skriva pred mafijo - ta mu zaradi razkritij v knjigi streže po življenju -, je s tem uspel veliki met, saj nas je v svojem delu v intenzivnem slogu insajdersko popeljal v sodobno delovanje južnoitalijanskih kriminalnih združb, pri katerih se skoraj legalni in korporativno organizirani del spretno prepleta s filigransko organiziranim nezakonitim poslom, hkrati pa je vse skupaj premešano z izjemno nepopustljivostjo in surovostjo do nasprotnikov. Kakor za zdaj kaže vsaj pri nas, pa je Gomora tudi lep dokaz neizmerne moči knjige, saj bo ta verjetno imela neprimerljivo več knjižnih kupcev kot pa film kinogledalcev.

Izvirnik in predelava hkrati ali Španci napadajo

V tretjem tisočletju smo bili navajeni ameriških predelav azijskih žanrskih filmov, predvsem grozljivk, ki so obsegali vse od Kroga, Zamere, Temačne vode pa do Slutnje in Odseva. Čeprav je bila Evropa v zadnjih letih na tem področju precej neizvirna, so vsaj Španci dokazali, da imajo na zalogi nekaj materiala, ki je primeren tudi za mednarodno eksploatacijo. Cameron Crowe je po španskem Odpri oči pred leti denimo posnel znanstvenofantastični triler Vanilla Sky, Guillermo del Toro pa je s svojimi strašljivimi produkcijami, kot sta Hudičeva hrbtenica in Favnov labirint, dokazal, da lahko s tem žanrom poseže tudi po najvišjih nagradah. Da tudi gledalci niso imuni nanje, spet dokazuje Sirotišnica, ki je postala eden največjih španskih hitov vseh časov in ste si jo lahko ogledali tudi na letošnjem Liffu (zdaj pa je še na rednem sporedu domačih kinematografov). Tu pa je bil tudi Snemaj!, še en španski žanrski proizvod, ki je domače kinodvorane napadel na začetku lanskega oktobra, v slovenskih in tudi nekaterih drugih evropskih kinodvoranah pa je bil nedavno kriv za svojevrstni precedens. Prvič smo si to urbano verzijo Čarovnice iz Blaira namreč lahko sočasno ogledali tako v izvirniku (v Cankarjevem domu in Kinodvoru) kot tudi v njeni ameriški predelavi (v komercialni kinomreži). Ta precedens je zgolj še eno znamenje vsesplošnega zgoščevanja na področju filma, ki mu poleg ekspresnega pretvarjanja izvirnikov v (največkrat) ameriške priredbe lahko sledimo tudi v vse hitrejšem ciklu prehajanja filmov iz kinodistribucije na druge medije. To vpliva tudi na programe festivalov, ki zajemajo iz celoletne ali celo večletne filmske produkcije, na katerih je tako vse več filmov, ki so v izvirnih državah že izšli na devedejih. Temu smo bili priča tudi na letošnjem Liffu, ki je imel na sporedu celo filme, ki smo si jih že lahko sposodili tudi v lokalni videoteki. Razlog za vse to je seveda vse večje internetno piratiziranje filmov.

Korejci in Slovenci kot kralji piratov

Pred kratkim so iz ameriškega filmskega studia Warner Bros. sporočili, da se s koncem tega leta umikajo z južnokorejskega trga na področju videa, torej prodaje devedejev. Presenetljivo? Niti ne, glede na to, da bo Warner to naredil zadnji in da so se drugi od tam pobrali že pred časom. Južna Koreja kot ena od tehnološko najrazvitejših držav na svetu, s širokopasovnim internetom v skoraj vsakem domu, je s svojim ofenzivnim piratiziranjem ameriških filmov (po eni od anket je skoraj polovica prebivalcev v zadnjem letu piratsko pretočila vsaj en film) praktično uničila prodajo digitalnih ploščkov. Ali to pomeni tudi konec domačega videa za južnokorejske ljubitelje filmov? Seveda ne, samo način distribucije se bo zamenjal, saj si bodo zainteresirani lahko filme legalno potegnili prek »videa na zahtevo«, ki omogoča veliko boljšo zaščito in nazor nad spletnim pretakanjem filmskih datotek.

Kaj pa se medtem dogaja v Sloveniji? Piratske strani, ki ponujajo obilen ilegalni nabor filmov, vse bolj pridobivajo moč, saj so v zadnjem letu močno povečale število uporabnikov in se prebile med najbolj obiskane domače spletne strani s po več kot tristo tisoč različnimi uporabniki (oziroma s toliko različnimi dostopnimi točkami na posamezne strani). Že v nekaj dneh po kinematografski premieri ob filmu ponudijo tudi slovenske podnapise in za njihovo nalaganje na domači računalnik celo zaračunavajo dostop v obliki nekakšne mesečne donacije. Eden od slovenskih filmskih distributerjev je pred kratkim izračunal, da če za nalaganje filmov plačuje »donacijo« več kot deset odstotkov uporabnikov (plačevati je treba zgolj, če uporabnik z internetne strani neuravnoteženo količinsko pobira več podatkov, kot jih vrača nanjo), lastniki vsake od teh strani mesečno zaslužijo precej več kot uradni slovenski distributer ameriškega studia v enem letu. Tako vse kaže na to, da je slovenska ilegalna internetna distribucija filmov postala veliko večji biznis od uradnega posla, ki ga opravljajo uradni zastopniki ameriških studiev na naših tleh. Da ne govorimo o tem, da na teh straneh oglašujejo največji slovenski oglaševalci, ki s tem neposredno podpirajo piratsko filmsko dejavnost ter temu kriminalnemu dejanju dajejo poleta. Slovenija za spletne filmske pirate tako postaja dežela, kjer se cedita med in mleko, saj represivni aparat na tem področju, razen nedavne male spremembe zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, prav nič ne ukrepa.

Več v Sobotni prilogi!

Petelinji zajtrk


Pokrajina št. 2


Instalacija ljubezni