Menda je po postmodernizmu še kaj

Dr. Alojzija Zupan Sosič je izredna profesorica za sodobno slovensko književnost na ljubljanski slovenistiki. Ukvarja se predvsem s sodobnim romanom, tudi z ljubezenskim pesništvom. Z njo smo se pogovarjali iz treh razlogov. Ker je že peto leto predsednica programa Slovenščina na tujih univerzah, v okviru katerega je na vseh slovenskih lektoratih v tujini minuli teden potekal projekt Svetovni dnevi sodobne slovenske literature. Ker je, kot vemo, deset lektoratov v nevarnosti, da jih zaradi pomanjkanja denarja ukinejo, Alojzija Zupan Sosič pa je zdaj zunanja članica medresorske skupine, ki skuša najti rešitev. In tretjič, ker je letos bila predsednica simpozija Obdobja, potekal je sredi novembra, ki se je pod njenim vodstvom lotil slovenske literature zadnjih tridesetih let.

Naslovna tema letošnjega simpozija Obdobja je bila Sodobna slovenska književnost (1980–2010). Glede na to, da ste simpoziju predsedovali, domnevam, da ste izbrali tudi temo?
Res je.

In od tega naslova tudi ni daleč do Antologije sodobne slovenske literature , ki je dala vsebino letošnjim Svetovnim dnevom sodobne slovenske literature na tujih univerzah. V obeh primerih je naša osrednja slovenistika pokazala živ interes za sodobno slovensko literaturo, to pa je nekaj, se mi zdi, česar oddelek, vsaj v tako frontalni obliki, že dolgo ni počel.
Ni, ampak problem je tudi v tem, da se danes dela po projektih, ki jih potrjuje Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, in med njimi literarnozgodovinski projekti niso ravno najbolj zaželeni. Literarna zgodovina se namreč odriva na rob, namesto nje se privilegira antropologijo, sociologijo, sociologijo kulture ali druge novejše vede.

Torej je literarna zgodovina kot klasična literarna veda v ­nemilosti?
Tako, postavljene pa so ji različne ovire. Ko smo na oddelku za slovenistiko v Ljubljani hoteli prijaviti skupni projekt, literati in jezikoslovci, se je pojavil problem že pri prijavi. Projekti se namreč ne odobrijo glede na potrebe ali zmožnosti oddelka – na primer na našem oddelku že tri leta nimamo mladega raziskovalca, čeprav imamo veliko študentov –, pač pa na osnovi kompetenc vodje. Ta naj bi glede na obrazec prijave moral biti aktiven na jezikovnem in literarnem področju. Toda kje boste našli znanstvenika, ki bo enako dober strokovnjak za obe področji?

Projekt Svetovni dnevi sodobne slovenske literature je potekal prejšnji teden, od ponedeljka do petka, in sicer na 57 tujih univerzah, na katerih se poučuje slovenščino. Kako je to izgledalo? Poleg tega seveda, da so lektorati zdaj obogateni z omenjeno antologijo.
Tam so potekali prevajalski, literarni in glasbeni dogodki. V prvem primeru so lektorati povabili avtorja ali prevajalca iz Slovenije ali kar države gostiteljice, ki je študentom pomagal pri prevajanju določenih odlomkov iz antologije. Druga stvar so bila javna branja ali literarni večeri, namenjeni študentom slovenščine in vsem ostalim; teh branj se udeležijo tudi predstavniki naše ambasade. Tu in tam je branja popestril še kakšen slovenski glasbenik ali pa so zaigrali kar študentje.

Ali ambasade rade sodelujejo?
Rade, saj to izkoristijo tudi za promocijo Slovenije. Pomagajo z denarjem ali pa se izkažejo s pomočjo pri organizaciji.

In v teh dneh so se aktivirali prav vsi lektorati na tujem?
Vsi, ja, imamo spletno stran ­ lektor.net, na kateri nas lektorji obveščajo o pripravah in izvedbah; le na štirih lektoratih so dogodek iz različnih razlogov časovno ­premaknili.

K lektoratom se bova še vrnila, zdaj pa reciva kakšno besedo o zborniku Sodobna slovenska književnost (1980–2010), ki prinaša prispevke s simpozija Obdobja. Teh prispevkov je oseminpetde set, od tega so jih približno tričetrt podpisali domači avtorji. Zdi se, kot že rečeno, da so se ob letošnji temi angažirale vse razpoložljive literarnovedne moči na slovenistiki.
Predvsem vse tiste, ki se ukvarjajo s sodobno književnostjo.

Ne vem, kdaj se je nazadnje primerilo kaj podobnega, vsekakor že dolgo ne.
Morda leta 1988, ko je simpozij Obdobja 8 vodil Boris Paternu. Tudi tisti simpozij se je ukvarjal s sodobnostjo, njegov naslov je bil preprosto Sodobnost. Zelo sem vesela, da lahko potegnemo vzporednice. Ko se literarna zgodovina sooči s sodobnostjo, vedno obstaja predsodek, da mora vzpostaviti vsaj petnajst let distance do »obravnavanega predmeta«. Po tem predsodku bi bilo naše početje torej bližje literarni kritiki kot literarni zgodovini, ampak menim, da je treba takšen predsodek postaviti v oklepaj. Eden od razlogov za ta oklepaj je tudi pedagoški, študentje namreč pregled sodobne književnosti zelo potrebujejo.

Ampak danes je najbrž iluzorno pričakovati nekaj takega, kot je bila Slovenska književnost 1945–1965, ki je v dveh knjigah izšla leta 1967 in je skupinsko delo tedanjih mladih literarnih zgodovinarjev?
Ne vem, morda pa ne ...

Kaj hočete reči?
Da v tej smeri razmišljamo, ampak za zdaj naj ostane pri tem.

V kratkem, zgoščenem uvodu v zbornik kot bistvena določila za sodobno slovensko književnost izpostavljate naslednje oznake: žanrska sinkretičnost, stilna hibridizacija, postmoderna intimizacija, realistične poteze ...
To je ohlapna določitev. Ko sem skušala stvari opredeljevati bolj podrobno, sem si pomagala tudi s širšo filozofsko-sociološko oznako nova emocionalnost. Ker se že dolgo ukvarjam s sodobno slovensko književnostjo, sem začela premišljevati o novi smeri, primerljivi z dogajanjem v nekaterih drugih nacionalnih književnostih. Kajti – menda se je po postmodernizmu zgodilo in se dogaja še kaj! Odločila sem se za izraz transrealizem.

Pojasnite, prosim.
Moja hipoteza je, da se je pri nas postmodernizem v romanu zelo slabo zasidral, nekoliko bolje v kratki zgodbi, na simpoziju smo slišali, da tudi v poezijo ni prav globoko prodrl. To pomeni, da osnovni literarni tok tega časa ni bil postmodernizem, ampak modificirani realizem, vsekakor zmes tradicionalnega realizma in novega občutja sveta, tako imenovani postmoderni spleen – zdolgočasen subjekt, zagledan v hedonizem, ki ga imenujem nova emocionalnost. Najustreznejši izraz, ki vse to kolikor toliko pokriva, je po moje transrealizem, ki pa ga vežem predvsem na roman zadnjih dvajsetih let.

Transrealizem najbrž ne zajema nič družbenokritičnega?
Ne, bolj gre za mimetično po-ustvarjanje stvarnosti.

V že omenjenem uvodu v zbornik navajate kot pomembno zna čilnost tega tridesetletnega obdobja tudi »prilagojenost bralnemu horizontu«, kar pomeni, da si so dobna slovenska književnost želi predvsem ugajati – bralcu, uredniku in založniku.
Predvsem se odreče možnosti, da ne bi ugajala.

Pri tem pa je, tudi to je vaša ugotovitev, nacionalno identiteto zamenjala za osebno identiteto.
Kar je tudi logično: ustanovitev države je vprašanje nacionalne identitete do neke mere razrešila. Sicer pa všečnost ali samovšečnost v sodobni literaturi seveda ni samo slovenski pojav. Fredric Jameson ga posrečeno imenuje nova brezglobinskost.

Kako se to kaže v sodobnem slovenskem romanu, ki ga najbolje poznate?
Imeti hoče trdno zgodbo in jo tudi ima, ker se boji, da bo brez nje izgubil bralca. Če se v pripovedi pojavi kakšna vrzel, jo današnji avtor – za razliko od modernističnega – trikrat pojasni, da se bralec ja ne bi prehitro naveličal. Literarni liki so večinoma takšni, da se z njimi bralec lahko identificira; če je roman namenjen širšemu bralstvu, to pomeni, da mora biti takšen lik povprečnež, če je na primer umetnik, mora imeti veliko povprečnih lastnosti. Prostor in čas sta jasno označena, da se bralec ne bi izgubil in obupal. To so sicer splošni mehanizmi uspešnic, veljajo tudi pri nas, čeprav deluje to posnemanje uspešnic glede na majhnost slovenskega prostora pri nas paradoksalno, saj izostane finančni uspeh v svetovnem merilu.

V tem smislu danes delujejo tudi promocijski in samopromocijski mehanizmi, pravzaprav cele strategije, ki jih uporabljajo založniki.
Zelo zanimivo je tudi gledati, kako so formirane skupine literatov, ki gredo gostovat po svetu: obvezno je, da so avtorji iz več generacij, da je zraven vsaj ena ženska in po en predstavnik homoerotične literature.

Zanimivo je tudi to, kateri kriteriji uspešnosti so se prebili v ospredje.
To opažam pri nekaterih študentih, ki poročajo v seminarju. Najprej začnejo s tem, koliko in katere nagrade je ta in ta avtor prejel. Kar nekaj časa porabimo, preden se naučimo, da so nagrade zgolj sekundarni vir.

Kaj pa lahko rečete o obdobju 1980–2010 s stališča literarnih vrst? V šestdesetih in sedemdesetih letih je bila, po moje, slovenska literatura najmočnejša v pesništvu. Že v osemdesetih je lirika to prvenstvo najbrž začela izgubljati?
Zagotovo, močno pa je v ospredje stopila kratka proza. V devetdesetih letih je bil glavni roman, ne po količini, ampak po kakovosti; to lahko rečem z veliko gotovostjo, ker sem obdobje natančno analizirala.

Kako danes mediji strežejo literaturi? So ji s poročanjem in nekaj malega tudi z refleksijo v pomoč ali se dogaja eno mimo drugega?
Mislim, da mediji, tako tiskani kot elektronski, posvečajo literaturi premalo pozornosti. Mislim tudi, da premalo poudarjajo pragmatični vidik, čeprav se ravnajo po njem: pri literarnih kritikah je zelo pomembno, kdo jih piše, v kakšnem odnosu je kritik z avtorjem in založbo, kar bi bilo treba na začetku kritike izpostaviti. Kritike so v glavnem afirmativne, opisne, naštevalne in pravzaprav nekritične. Problem je v tem, da to mladim avtorjem škoduje. In podcenjuje bralce.

Vrniva se k lektoratom. Vemo, da desetim zaradi pomanjkanja denarja grozi ukinitev. Je kaj novega?
Za zdaj ne, ustanovljena je medresorska komisija, ki bo skušala najti denar.

Kdo vse je v tej komisiji?
Predstavniki štirih ministrstev, visokošolskega, kulturnega, zunanjega, finančnega, in Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu ter jaz kot predstavnica Filozofske fakultete, ki imam status opazovalke.

In kakšne so možnosti, gre za pol milijona evrov?
Bomo videli, vse je še odprto. Rada bi poudarila, da teh 57 lektoratov naša država ne financira v celoti, plače zagotavlja le 32 zaposlenim, poleg tega 57 ni visoka številka. Portugalci na primer imajo 294 lektoratov v 72 državah.