Tiskane izdaje
Se vam zdi, da je Prešernova nagrada prišla ob pravem času?
Mislim, da pridejo vse nagrade prepozno, to velja še posebej za tiste v letih, kot so moja. Nagrade so potrebne mladim, ker so spodbuda za nadaljnje delo. Spomnim se, kako me je razveselila in napolnila z energijo nagrada Prešernovega sklada davnega leta 1978. Bolj vesel sem je bil kot te, ta velike nagrade. Dala mi je tak ustvarjalni zagon, da so ji v naslednjih letih sledile še druge - Levstikova, Kajuhova in še katera. Vsekakor upam, da je ta nagrada le krona mojega dela in ne venec na njem.
Menite, da vas bo dvignila na Parnas velikih slovenskih pesnikov?
Niso nagrade tiste, ki te dvignejo na Parnas, ampak tvoje delo. Predvsem bralci so tisti, ki dajejo končne sodbo. Sam imam mnogo mladih bralcev in na to sem zelo ponosen. Mladi namreč niso obremenjeni s predsodki ali z izjavami komisij in podobnim. Mladi te berejo ali pa ne. In jaz imam občutek, da me radi berejo, saj mi pošiljajo pisma in v njih pesmi, ki so pisane na način, kot jih piše Miroslav Košuta. Nekatere izmed njih so prav imenitne in pričajo o ljubezni do slovenskega jezika in veselju, ki jim ga ponuja, kar je tudi temeljni smisel mojega pisanja za najmlajše.
Je to, da si zamejec, privilegij ali prekletstvo?
Dandanes vsekakor ni prekletstvo, o privilegiju pa tudi ne moremo govoriti. Je pač eno od stanj, v katerem se da živeti. Med fašizmom je pa res bilo prekletstvo, saj nismo smeli govoriti v svojem jeziku, bili smo zatirani in preganjani, deportirani v konfinacijo ali v taborišča, skratka, izpostavljeni nasilju. V tej nesreči pa je bilo tudi nekaj dobrega, saj nas je fašizem povezal v skupnem boju za preživetje. Naenkrat so morali združiti svoje moči vsi, ki sta jim bili pri srcu slovenska beseda in slovenska misel, in ker je naša pesem lahko donela samo v cerkvah, so postale zatočišče vseh, ki jim je bilo do petja, zato so se nenadoma na koru znašli tudi komunisti. Odpadle so nekdanje pregrade, premostili smo spore in zamere. Vasi so se strnile v odporniško skupnost, največkrat kar s svojimi dušnimi pastirji, in ta je pozneje, ob izbruhu druge svetovne vojne, v celoti prešla na stran osvobodilne fronte. Zato je dogajanje na Primorskem za marsikaterega Slovenca težko razumljivo, saj drugi Slovenci izhajajo iz povsem drugačnih družbenih izkušenj. Pri nas so duhovniki v glavnem ostali s svojimi farani, verniki in neverniki, in rdeča zvezda je bila znamenje odporništva, ne komunizma. To nam je pomagalo, da smo fašizem preživeli, in to celo z visoko dvignjeno glavo.
Ali se zdaj, ko je Evropska unija odpravila meje, sprehajate po stezah in poteh, po katerih je vaša nona nosila prodajat ribe iz Trsta na Kras?
Z odpravo mej je to postalo načelno možno, resnici na ljubo pa se ne sprehajam veliko, ker sem pred leti doživel nesrečo in letel z burjo, odtlej pa se le poredkoma podajam na daljše sprehode. Se pa na Kras pogosto odpeljem z avtom. Odkar živim na Kontovelu, redno zahajam v Sežano, celo na pošto. Ugotovil sem, da pride pošta, oddana v Sežani, do naslovnikov veliko prej, kot pa če jo pustim na Proseku. Iz Proseka gre namreč najprej v Benetke, zato ni čudno, če jo, denimo, Alojz Rebula v Loki pri Zidanem Mostu dobi šele po kakih desetih ali več dneh, medtem ko mu jo iz Sežane izročijo že naslednje jutro.
Kar pa zadeva mojo nono in njene neskončne poti, bi bilo vsekakor zanimivo odkriti, po kakšnih bližnjicah je sirota nosila ribe iz kriškega portiča na vse konce Krasa. Prav neverjetno je, koliko je prehodila, saj jo je zaneslo vse do Komna in Štanjela, kar je dolga pot, tudi če se pelješ z avtom. In pomislite, to dolgo pot so peš velikokrat opravili tudi Kosovelovi, izjemno kulturna družina, ko so iz Tomaja šli v gledališče v Trst, predvsem v Narodni dom pa tudi v operno hišo. Z malim Srečkom vred so se podali čez ograde do openskega tramvaja in se mnogokrat še isti večer vrnili domov po isti poti. Včasih so sicer prespali v mestu pri prijateljih, a zdi se, da le takrat, ko so bile predstave dolge. So pa bili to zlati časi za gledališče, če so si bili ljudje zanj pripravljeni naložiti tako breme!
Kaj pa tržaški Molo San Carlo, se tam kaj sprehajate?
O, ja, tam pa se sprehajam prav rad. Ponavadi kar v družbi Dragotina Ketteja, a tudi Aleksandrova in še koga, posebej Aškerca, ker je s pomola čudovit pogled na Miramar in gnezdo nad njim, ki se mu pravi Kontovel, kjer živim zadnja leta in kjer je avtor balad zbiral med ribiči motive za svoje pesnitve. S samim pomolom pa sem tudi osebno povezan kot član občinske komisije za toponomastiko prejšnje Illyjeve mestne uprave, ko smo pomol Audace opremili z napisom Già Molo San Carlo. To je pomol z zanimivo zgodovino, ker so ga zgradili na tam potopljeni avstro-ogrski topnjači San Carlo, ki so jo zasuli s kamenjem in tako dalje. Za slovensko književnost je seveda pomol pomemben zaradi čudovitih Kettejevih pesmi.
V kakšnem odnosu pa ste z vašo rojstno vasjo? Nekoč ste zapisali: V Križu je križišče / na Križadi. Po njej križarijo / Križani, / ponavadi / križem kražem / sitni in jezni, / če so trezni. Ali to še drži?
Moj odnos do rodne vasi se je, žal, precej spremenil. Odtujila se mi je, odkar se je vanjo priselilo veliko prišlekov, saj so za istrske begunce sezidali celo naselje. Priliv prišlekov se še kar nadaljuje, zaradi zakonov, ki niso dopuščali nobenih sprememb v strukturi vasi in podobi hiš, pa so bili domačini že pred leti prisiljeni preseliti se v mesto. Tudi sam sem si po vrnitvi iz Ljubljane moral poiskati domovanje v Trstu, saj ni bilo v nobeni od okoliških vasi mogoče najti stanovanja ali priti do hiše, ki bi jo lahko obnovil tako po sodobnih standardih. Veljal je nekakšen psevdozakon o zaščiti kulturne dediščine, v resnici pa je bil krinka, pod katero so izganjali Slovence iz rodnih vasi v mesto, kjer so pod asimilacijskimi pritiski lažje izginjali. Ko je pod županom Illyjem postalo možno, da se stare stavbe obnavljajo, je bilo za večino Slovencev in za večino naših vasi že prepozno. Poselili so jih Italijani in še danes se priseljujejo predvsem mladi italijanski pari. Slabo se nam piše tudi na Kontovelu, čeprav je ta hip staro slovensko jedro še dovolj čvrsto.
Treznih in sitnih ali pa pijanih in veselih Križanov torej več ni?
Vedno manj jih je, sploh pa takih, kot jih opisujejo navedeni verzi. Križani smo se radi šalili na tuj in svoj račun, taka je tudi tale pesmica. Križ je bil velika, a ubožna proletarska vas, ljudje so težko prihajali do zaposlitve in zaslužka, zato so veliko posedali, duhovičili, peli in - pili. Ja, imeli smo nekaj legendarnih pivcev. V stričevih vinogradih so najraje zaposlili kopača in obrezovalca trt, ki je zahteval po deset litrov vina na dan, in ga v glavnem tudi sproti popil, mirno pa se je lahko odpovedal golažu. Bil je najboljši delavec, kar jih imam v spominu.
Zgodba o tem, da vam ob rojstvu niso dali slovenskega imena, ker se vas je župnik, ki so ga nekaj let prej fašisti napojili z ricinusom, bal krstiti za Miroslava in vam je na predlog babice dal ime Angelo, je znana. Nekoliko manj pa je znano, da ste se tako rekoč do nedavnega bojevali za to, da ste končno iz Angela Cossutte tudi uradno postali Miroslav Košuta.
Res je tako. Naj pa pripomnim, da ta babica ni bila tista, ki me je spravila na svet in ki smo ji rekli botra, ampak očetova mati, ki smo ji rekli nona in sva jo že omenila kot raznašalko rib. No, ko so me naposled prinesli iz cerkve in so mami povedali, da njenemu prvorojencu ni ime Miroslav, ampak Angelo, je bruhnila v strašen jok. Stric Mirko, krstni boter, po katerem naj bi se tudi jaz imenoval, pa jo je potolažil: »Ne joči, Karla, ga bomo klicali Učko.« In tako sem otroštvo preživel kot Učko. Šele klofuta učiteljice v fašistični uniformi me je prvi dan šole pripeljala do spoznanja, da mi je v resnici ime Angel.
Zato sem pozneje svojo kratko prozo, s katero sem začel literarno pot, podpisoval kot Miroslav A. Košuta, za pesmi pa sem si izbral psevdonim Miroslav Morje. Po odhodu v Ljubljano, opremljen s potrdili zamejskih organizacij, sem se tudi na univerzo vpisal kot Miroslav A. Košuta. Po ruskem zgledu smo namreč takrat morali navesti očetovo ime in meni se je zdelo najbolj pametno, da ohranim tisti A. Pod tem imenom sem tudi diplomiral, čeprav uradno človek s takim imenom ni obstajal. Vse, kar sem kasneje počel v življenju, bil redaktor na radiu, pesnik, urednik na založbi, ravnatelj in umetniški vodja gledališča itd., vse sem počel kot Miroslav Košuta, uradno pa sem bil vseskozi Angel Cossutta. Žalostno je, da tudi po vseh mogočih mednarodnih priznanjih slovenske manjšine ni bilo mogoče spremeniti potujčenega imena. Šest odvetnikov si je predajalo zadevo, dokler ni sedmi, dr. Bogdan Berdon, ugotovil, da me lahko reši samo Mussolinijev zakon iz leta 1924, po katerem se lahko preimenuješ, če te je imena sram. Tako sem uradno postal, kar sem in sem v srcu zmeraj bil, šele leta 1983, s posebnim dekretom predsednika Sandra Pertinija. Tedaj so priznali spremembo priimka tudi mojemu sinu, a ga žal ni bilo več med živimi.
Se pisatelji v Trstu med seboj družite?
Ker me je gledališče okupiralo v celoti, nisem imel veliko možnosti za druženje in pohajkovanje z literarno druščino. Sem pa tudi bolj samotar po naravi. Nekaj časa sem aktivno sodeloval v tržaški sekciji Pena, ki sem ga pomagal ustanoviti. Potem je prišlo do razdora po mednarodnem blejskem kongresu, kjer sem nastopil v obrambo Borisa Pahorja, ki ga je neki član italijanskega Pena napadel zaradi otvoritvenega govora, v katerem ni mogel mimo fašističnih grozot na Slovenskem. Tako sem tudi sam postal tarča napadov in ugotovil, da nima smisla izgubljati časa z družbo, ki me sprejema s predsodki. Intenzivne stike sem ohranil samo z Borisom Pahorjem in Alojzem Rebulo. Z Borisom se večkrat slišiva po telefonu, tudi redno videvava, ker živi na Rebri na Kontovelu. Srečujeva se na Proseku, kamor hodiva kupovat kruh in kjer ima on svoj barski kotiček za srečevanje s trumami evropskih novinarjev. Z Rebulo, ki v glavnem živi v Loki, si občasno dopisujeva, kadar ga zdravniški pregledi prisilijo na Opčine, se tudi vidiva. To, da sva si svetovnonazorsko daleč narazen, naju nikakor ne ločuje, kvečjemu kak pogovor zasoli ali popopra.
Sta tudi Pahor in Rebula prijatelja?
Sta. No, ja, oborožena prijatelja. Za sabo imata vsekakor nekaj skupnih zgodovinskih podvigov, recimo Edvardu Kocbeku posvečeno brošuro, ki je v sedemdesetih letih zburila duhove na eni in drugi strani meje ter za leto dni onemogočila Borisu obiske v matični domovini. Pa rojstvo revijalnih poskusov Sidro in Tokovi in morda še kaj. Bila sta pol stoletja najvidnejša besedna ustvarjalca na Tržaškem, vendar brez skupnega ideološkega imenovalca. Spoštljiva drug do drugega, pa tudi kritična, kadar je bilo treba. Zgled za mnoge, ki smo jima sledili.
Zadnje čase ste zamejski pisatelji zelo popularni v Sloveniji, še posebej Pahor žanje eno nagrado za drugo.
Zgodil se je zanimiv preobrat. Do nedavnega je Rebula veljal za glavnega slovenskega katoliškega pisatelja, Pahor pa je bil precej pozabljen, dokler ni »v osemdesetih dneh okoli sveta« prišel nazaj domov in čez noč zasenčil vse druge. Hočem reči, da je priznanje doma doživel šele, ko ga je ovenčala tujina. Mislim pa, da zdaj z vešenjem vsega, kar leze in gre, nanj in samo nanj le malce pretiravajo, saj je med resnično pomembnimi mednarodnimi priznanji, kakršni sta dve izmed največjih francoskih odlikovanj, tudi precej kositrne šare, ki bi bila primernejša za katerega izmed začetnikov.
No, pa tudi vi ste v zadnjem času dobili kar nekaj nagrad.
Bolj malo, ampak nič plehnatega: častno listino IBBY Mednarodne zveze za mladinsko književnost, v Celju zlatnik poezije, sicer manjši kovanec, vendar iz čistega zlata, in to resnično izjemno Prešernovo nagrado, ki na Slovenskem zasenči vsa druga priznanja.
Vas veliko vabijo nastopat po šolah?
Vabijo me zelo veliko, nastopam pa bolj malo, saj mi zdravje ne dopušča dolgih poti, večina mojih priljubljenih šol pa je v Prekmurju.
Kaj pa na Tržaškem?
Tu me nastopi spravljajo v zadrego, saj so v razredih tudi mnogi otroci, ki bolj slabo razumejo moje besede in me prekinjajo z vprašanji, tudi če berem najbolj preproste pesmi. To so otroci iz mešanih zakonov, zato je njihovo znanje jezika slabo. Sicer pa je zanimivo, da zanimanje za učenje slovenščine pri nas zadnje čase občutno narašča.
Kako pa je prišlo do tega, da ste začeli pisati otroško poezijo? Berem, da vas je k temu z lepim honorarjem stimuliral urednik Ljubljanskega dnevnika Ferdo Godina.
Otroško poezijo sva začela z Nikom Grafenauerjem pisati v času, ko jo je pisal malokdo. Spomnim se, da je bila takrat na trgu ena sama pesniška zbirka za otroke, in sicer Maček na dopustu Toneta Pavčka. Sicer pa so prevladovali pisci otroške proze, denimo France Bevk, Tone Seliškar, Branka Jurca. Z Nikom sva poznala Kosovelove pesmi in prišla sva do spoznanja, da se da pisati drugačno otroško poezijo in da to lahko počneš tudi, če sam nimaš otrok. Res je, da je Godina obogatil Ljubljanski dnevnik s prilogo Najdihojca, nas sodelavce pa spodbujal s honorarji. Kasneje, ko sem imel živ kontakt z otroki, ko sem veliko recitiral po šolah, tovarnah in podobno, me je postalo sram, da pišem verze za honorar. Še posebej so me prizadele oči nekega dečka, ki me je v Apačah med recitacijo gledal z brado, naslonjeno na rob odra, in me požiral kot boga. Od takrat se zavedam, da je treba za otroke pesniti z enako zavzetostjo in odgovornostjo kot za najzahtevnejše med odraslimi bralci.
Kaj pa vaša poezija za odrasle? Niste se denimo priključili modernizmu, ki je bil prevladujoč v času, ko ste sami začeli pesniti. Zakaj ne?
Stvar je bolj kompleksna, sploh pa malce prehitevate čas. Prelomna zbirka na Slovenskem so Pesmi štirih iz leta 1953, prelomna v zgodovinskem pomenu mimo svojega resničnega pesniškega naboja. Dotlej je namreč prevladovala t. i. kramparska poezija, iz katere pa so izstopali liriki, kot so Ivan Minatti, Peter Levec, Ada Škerl. Omenjeni štirje - Kovič, Menart, Pavček in Zlobec - so naredili odločilen preobrat v intimizem. Za njimi so nastopili Dane Zajc, Gregor Strniša, Veno Taufer in drugi modernisti ... Sam sem prišel iz Italije, kjer je šla poezija v obratno smer kot v Sloveniji, in sicer iz privatizma v družbeni angažma, najbolj popularen pesnik pa je bil gotovo Pier Paolo Pasolini. Tako sem se znašel nekako v precepu med obema smerema, med slovenskim intimizmom in italijanskim družbenim angažmajem. Pisal sem oba tipa poezije, le da angažiranih pesmi nisem vključil v nobeno od svojih knjig, zato sem v najnovejšo zbirko Drevo življenja, ki je pravkar izšla v Trstu, vključil nekaj takih primerkov družbene prizadetosti.
Za pisanje poezije vam je začelo zmanjkovati časa, ko ste postali direktor Slovenskega stalnega gledališča v Trstu.
Res je, gledališče me je povsem posrkalo vase, tempo je bil hud, kot ravnatelj in umetniški vodja sem bil preveč obremenjen z odgovornostjo na vseh nivojih. Takoj ko smo zaključili eno predstavo, smo začeli pripravljati drugo, pred koncem ene sezone smo že morali imeti načrt za naslednjo. Časa za poezijo ni bilo.
Česa pa se najbolj spomnite iz časa, ko ste bili direktor gledališča? Verjetno nenehnih finančnih kriz?
Ne, sploh ne pomislim na finančne krize, temveč mi je najbolj ostala v spominu napetost pred premiero in kamen, ki se mi je odvalil od srca, ko je bila premiera mimo. Pa tudi odgovornosti, ki sem jo imel kot vodja gledališča: če je bila predstava uspešna, se nihče ni spomnil, da ima zasluge za to tudi umetniški vodja, ko pa se je kje zataknilo, so vsi že v odmoru gledali vame, ko da sem na odstrelu. Spomnim se mnogih čudovitih doživetij in tega, da sem spremenil smer tržaškega gledališča, ga utiril na pot ostalih slovenskih gledališč.
Nekoč ste rekli, da je gledališče prava stvar za vas, za človeka, ki ima v sebi nekaj ciganskega, nekaj pesniške nerazsodnosti in željo po pobegu nekam tja čez morje.
Še vedno se strinjam. Spomin na gledališče je spomin na plovbo po razburkanem morju, mirni trenutki so bili redki, bolj pogosti so bili nevihte in bliski in gromi, a ko sem prišel v pristan, sem vedno ugotovil, da je bila ta plovba veliko doživetje. Čeprav sem hodil z veseljem v vse svoje službe, pa lahko rečem, da je bilo gledališče največja in najlepša avantura.
