Moč realnega v teatru

Vladimir Stojsavljević: Tri elizabetinske tragedije - Marlowe
režija Dragan Živadinov
fermentacijska dvorana Pivovarne Union
premiera 19. 9. 2009

Drama Marlowe, prva od treh elizabetinskih tragedij Vladimirja Stojsavljevića (zadnjo, Prepovedano gledališče, je Živadinov napravil lansko leto), v ospredje postavlja problem umetnika, ki s svojim delom izziva svoj čas. Marlowe napiše Fausta in z njim razburi kler, univerzo in celo same umetnike. Odpor zbuja tudi kot človek različnih strasti, predvsem pa kot nekdo, ki odkrito dvomi o obstoju Boga (v vlogi problematičnega umetnika se je odlično znašel Lotos Vincenc Šparovec).

Razmerje med gledališčem in državo je zaznamovalo že zgodnji opus Živadinova. Njegovo Gledališče sester Scipion Nasice (GSSN) v okviru Neue Slowenische Kunst se je poskušalo organizirati in artikulirati kot država. A če je GSSN zaznamovala metoda retro avantgarde (uporaba totalitaristične ikonografije, drugih ideološko nabitih simbolov in artefaktov tradicije blut und boden, pomešanih z ikonami modernizma (Maljevič), se režiser v Marlowu izvora modernega teatra loti z metodo postgravitacijske umetnosti. Marlowova gesta iztrganja gledališča iz tradicije misijonskih in pasijonskih iger ter njegova umetniška drža, ki kljubuje oblasti, namreč terja tudi formalno izčiščeno in radikalno uprizoritev. Še drugače, Marlowe je predstava, ki se problema gledališča loti z vidika njegovih družbenih učinkov in z vidika njegovih zakonitosti kot umetniškega medija, to pa se odvija v specifičnem umetniškem jeziku Živadinova, Dunje Zupančič in Mihe Turšiča.

Že sama postavitev dogajanja v fermentacijsko dvorano pivovarne prinaša izrazite vizualne (pa tudi pomenske) učinke. Igralci v stiliziranih kostumih ali kombinezonih (vizualizacijo je napravila Dunja Zupančič) s svojim odsekanim, skoraj robotskim gibanjem (biomehanika) in igro duhovito izrabljajo globino prostora, povezujejo se v različne koreografske kombinacije, tako da predstava deluje kot dobro naoljen stroj. Mehanicističnost Marlowa v pivovarni podčrtuje tako glasba Daria Seravala kot svetlobni učinki (svetlobo je oblikoval Andrej Hajdinjak). K temu je potrebno prišteti še digitalno konstrukcijo (Miha Turšič), projekcije, ki soustvarjajo scenografijo, denimo, z napisom »dramski tekst« (ta prekriva celotni prostor na začetku predstave), ali pa dopolnjujejo kostum in pojavnost igralcev.

Velik del dogajanja in gibanja igralcev je organiziran okoli nalašč izpostavljenih mikrofonov: v tem kontekstu še posebej izstopajo izvrstna Arna Hadžialjević v vlogi Bena Jonsona in Eleanor Bull, poleg nje tudi Tomaž Gubenšek kot Sir Francis Walsingham, Alja Kapun kot Judith in Michael Kristof kot Ingram Friser. Tudi v prizoru, v katerem nastopi Elizabeta Angleška (suvereno jo odigra Tjaša Železnik) in ji podaniki molijo po dva mikrofona, Živadinov razgalja mehanizem delovanja teatra. Gledališko »fikcijo« zamaje tudi, ko na koncu, po tem ko so umetniki zgolj zrežirali Marlowovo smrt (v nasprotju z zgodovinskimi dejstvi, po katerih je bil dramatik dejansko ubit), na oder pride Marlowov dramski junak Faust in poda ateistični monolog (subtilen nastop Borisa Cavazze). Če strnemo, gledališko fikcijo tako Živadinov dekonstruira v okviru te iste fikcije.

A ta postmodernistični moment dekonstrukcije nikakor ne pritrjuje postmodernističnim mantram o koncu velikih zgodb, o tem, da je realnost zgolj fikcija ali simulaker, da ni ene resnice. Nasprotno, Živadinov napor v veliki meri sestoji prav v zatrditvi realne moči gledališča kot umetniškega medija. Zato se je s postgravitacijsko umetniško paradigmo tudi lotil izvora modernega teatra, te prelomne umetniške geste, ki je obenem povezana tudi z miselno revolucijo renesanse. V kontekstu nepopustljive vere v moč gledališča bi lahko razumeli tudi odnos Živadinova do svojega občinstva, ki ga pred začetkom predstave vselej »režira« (nagovarja pred vrati prizorišča, popelje v dvorano, poseda po stolih itd.). Na podoben način predstava po koncu ne postreže s poklonom igralcev, kar bi ob ploskanju občinstva zaznamovalo konec gledališke fikcije in prehod v »realnost«. Teater v teatru Živadinova pač ni zgolj teater, ampak že gesta in drža, ki prinaša realne učinke.

Iz torkove tiskane izdaje Dela