Tiskane izdaje
Dominique Visse, ansambel Café Zimmermann, komične kantate in koncerti, čas Ludvika Štirinajstega in Ludvika Petnajstega. Tako je nagovarjal predzadnji koncert Festivala Radovljica 2009. Temu vabilu se res ni bilo mogoče upreti. Nadaljujem pa lahko, če že tu zapišem, da je bil Visse, druga pevska zvezda letošnje Radovljice - in edina prava, kot se je izkazalo -, nesramno dober. Ta, recimo mu tako, karakterni kontratenor (ne heroično-ljubimski musico) je nekoč izjavil, da bi rad bil v naslednjem življenju alt, kakor da ne bi bil že v zdajšnjem! Mislil je seveda ženski alt. Tako bi v vse svoje matrone, čarovnice, služkinje, dojilje ipd. zlezel še z druge strani, z nekoliko manj preobleke.
V resnici je Visse (v zdajšnjem življenju) tak mojster vokalnega preoblačenja in sploh performerskega bria, da se zdi, da se lahko na odru spremeni v kogar koli in kar koli. Le obrv premakne, pa mu vsi jemo iz roke, pri čemer je teža glasbeno gledališke snovi drugotnega pomena, saj Komedijantov nastop sam postane merilo umetnosti in sveta, panoptikum življenja in njegov spačeni odsev. S takim medijem lahko skladbe, ki bi jih sicer utegnili pospraviti v kabinet historičnih trivialnosti, vsekakor računajo na pozornost. Tem bolj, če s pevcem zaigra učeno radoživ instrumentalni ansambel, kakršen je francoski Café Zimmermann - poimenoval se je po leipziški kavarni, v kateri se je v 18. stoletju muziciralo. Ja, na tem koncertu je sijajno delovalo prav vse (ne pozabimo na besedilni prevod Primoža Viteza, sproti projiciran ob petju).
Kantate Philippa Courboisa (Don Kihot), Nicolasa Racot de Grandvala (Efeška vdova) in Pierra de la Garda (Sonata) so zastopnice razvedrilne tvornosti, glasbeni princip pa si pravzaprav prečrpavajo predvsem iz tragédie lyrique, iz visoke umetnosti. Izražajo se skoz nepretrgan, svobodno (glede na tekstovni položaj) skombiniran ariozni govor, izdatno orkestrsko osvetljevan, tudi opisno-posnemovalno; Café Zimmermann zna ob vsej virtuoznosti (npr. diminucijsko variiranje v Koncertih Michela Corretta - omenimo vsaj solistko flavtistko Diano Baroni) urezati muziko s slikovito sproščenostjo igercev.
Teater enega samega odrskega človeka je bil torej obdan z instrumentalno odzivnostjo in ansambelsko izrazno pristnostjo: v izvajalskem krogotoku se skladbe niso le ugledališčile, ampak so se razkrivale tudi s poprom notranjih oblikovalskih odnosov (npr. herojski patos Don Kihotove samoprojekcije, prerezan z lajnarsko bordunsko - Sančevo - ordinarno mislijo), s prikritimi nameni in persiflažnimi referencami - svojo ost namreč zapičijo v marsikaj, tudi v glasbo samo (Sonata).
V središču pa voix pointue. Visse s svojim registrskim dramaturškim žongliranjem (pet vlog v epizodi Satirikona, zgodbi o pobožnjakarsko-vetrnjaški Efeški vdovi), z že kar neusmiljenim komedijantskim efektom svojih pikrih tonov, artikulacijskih in timbralnih oznak, z gestiko in grimaso, ki oživljata, preigravata in hkrati tudi že komentirata iz duhovite oddaljenosti, skratka z nastopom, ki tako hedonistično premeša in zavre sokove življenja, da se spomnimo celo smrti.
Iz sredine tiskane izdaje Dela
