Tiskane izdaje
Gospod Pahor, na včerajšnji slovesnosti za vaš 96. rojstni dan, ko je z vami praznovala polna Linhartova dvorana Cankarjevega doma, ste rekli, da bi bili veseli, če bi se prisotni tako kot se zdaj za vas, zanimali tudi za slovensko skupnost zunaj države. Občutite vsesplošno obleganje, ki ste ga deležni zadnje čase, potem ko ste bili desetletje spregledani, kot sprenevedanje?
Seveda je to sprenevedanje. Mene so prijeli, ker sem s svojo literaturo uspel tudi v tujini, ne le v Trstu in deloma v Sloveniji. Veliko pozornosti sem bil deležen zlasti lani, ko je denimo o meni govorila cela Italija. V tem primeru gre torej za refleks. Toda poglejte, knjige, ki so zdaj v Izbranih delih - in za to vsekakor velja pohvaliti Mladinsko knjigo in Cankarjevo založbo -, recimo Parnik trobi nji ni izšel vse od leta 1972. Zdaj so knjigo prvič ponatisnili, prej pa je bila dostopna le v knjižnici.
Občinstvo je včeraj požiralo vsako vašo besedo. Zdelo se je, da so iskreno z vami.
Da, toda slovensko prebivalstvo ne ve o nas za mejo nič. Čudi se, da imamo slovenske šole v Trstu! Še več, sprašujejo se celo, kakšen je njihov pomen v združeni Evropi. Tu ni kaj dodati. Na žalost tako to je in pika.
Tozadevno ste zelo kritični do slovenskih medijev, ki da ne izkazujejo zanimanja za zamejce.
Če bi se denimo neki časnik ob mojih včerajšnjih mislih zavzel za problematiko izključevanja Trsta iz slovenske politike in druge teme, o katerih ves čas govorim, bi se o tem začelo govoriti. Tako pa novinarji napišejo 10 vrstic in naslednji dan je to pozabljeno.
Vaš polemični odnos s slovensko, predvsem zunanjo politiko je ves čas živ, pa vendarle se zdi, da ste zadnje leto nekoliko bolj zadovoljni z razmerami.
Bolje je predvsem zaradi naših ljudi v Trstu, ki se zbirajo tako v sklopu Slovenske kulturno-gospodarske zveze, ki je bolj levičarska, kot v Svetu slovenskih organizacij, kjer so bolj katoliško usmerjeni. Oni vztrajajo, da se slovenska država zavzame za svoje ljudi. Pa ne, da jih podpira finančno, to je še najmanjša težava. Mi bi se le radi vključili v normalno slovensko življenje. No, kakšen minister nas zdaj že obišče ...
Bi se v tem primeru lahko zgledovali po italijanskih medijih in odnosu, ki ga gojijo do svojih zamejcev?
Italijanski Il Piccolo ima stran, kjer vsak dan piše o Istri in o Dalmaciji, kjer bivajo Italijani. Premorejo kaj primerljivega slovenski časopisi? Ne! Slovenski časopisi bi morali vsebovati kroniko življenja slovenskih zamejcev, da bi razmeram lahko sledila tudi matica. V Trstu poskušajo ustvarjati razpoloženje o Ljubljani, ni pa prestolnica tista, ki bi iz Slovenije projicirala narodno zavest. Slovenija je srečna, če se o tem ne govori! Italija, ki ima 60 milijonov prebivalcev, se zanima za svoje ljudi zunaj države ter jih vedno podpira. Če manjka klavir v neki vasi, bo pomagala pri nakupu, da bi le dokazala, kako je pričujoča.
Če se ustaviva še pri vašem najbolj odmevnem delu Nekropola, v katerem ste opisali svojo taboriščno izkušnjo. Večkrat ste že dejali, da je knjiga poklon političnim deportirancem, ki so potonili v pozabo, saj da se taborišča med 2. svetovno vojno enačijo le z judovsko usodo. Bojda so vas zaradi te izjave francoski kolegi malodane označili za antisemita?
Res je, toda na politične zapornike, na protinacistične "rdeče trikotnike", med katere sem sodil tudi sam, se ne sme pozabiti. Če sem zaradi tega antisemit, tudi prav. O taboriščih za politične zapornike se ne piše, le o Auschwitzu in Treblinki. Toda na zahodu Nemčije in deloma v Franciji so bila taborišča, v katerih so ljudje sestradani in bolni prav tako umirali. Le da niso bili takoj zaplinjeni in zažgani, ampak so morali delati, dokler so le lahko stali pokonci. Ta taborišča je prekrila tragedija Judov. Žal pa se tudi politični taboriščniki, tisti, kar nas je ostalo, nismo združili in opozorili, da nas ne smejo zamolčati.
Političnim zapornikom se je vendarle poklonila Francija, ki je postavila center, posvečen "rezistentom".
Da, in kot je dejal moj prijatelj Evgen Bavčar, na odločitev za postavitev centra je vplivala tudi moja Nekropola. Francija se mi je tako zahvalila, še preden se mi je poklonila z vitezom legije časti. S francoskega obrambnega ministrstva so mi tudi pisali, da se mi zahvaljujejo, "da ste prikazali naše taborišče Evropi". Toda, veste, saj ni samo njihovo taborišče, veliko jih je bilo! V Nekropoli združujem Dachau, Buchenwald, Doro, Bergen-Belsen....
V Italiji bo izšla vaša biografija, ki ste jo naslovili "Tre volte no" (Trikrat ne). Trikrat ne pomeni ne fašizmu, nacizmu in komunizmu?
Z vsemi tremi sem imel opravka, tudi s komunizmom. Revija Zaliv, ki smo jo tiskali 24 let, in s katero sva z ženo zbirala denar za vsako številko posebej - tukaj ima ona veliko zaslugo, brez nje ne bi zmogel - je pomenila antidiktaturo, ne antikomunizem. Veste, komunizem je lahko zelo poštena zadeva, toda, ko postane diktatura, ga črtam. Toda Marx ima še vedno prav, recimo glede ekonomije. Saj se njegova razmišljanja potrjujejo prav zdaj, v času globalne krize. A vladavina proletariata ni uspela, Lenin jo je odpravil v Sovjetski zvezi, kot sta jo Kardelj in Kidrič pri nas. Delavci niso vladali, so le delali, tako kot danes.
Dobro, pojdimo delat. Hvala vam, gospod Pahor, srečno!
Hvala vam, me veseli, da ste mladi. Mladi lahko še kaj naredite. Morate se zavzeti, morate vplivati na parlament!
