Morda, ni pa nujno

Potem je prišla 104. minuta sicer 115 minut dolgega zadnjega predvolilnega televizijskega soočenja predsednikov parlamentarnih strank na nacionalki. Kultura je zelo pomembna za identiteto Slovencev, zaradi nje in jezika smo postali to, kar smo, je finalno temo zanosno uvedla voditeljica. Ni si težko predstavljati, da je vsaj polovica gledalcev zavila z očmi in takoj pograbila daljince. Identiteta, kultura, Slovenci so besede, ki pred ekrane - nemalokrat z razlogom - težko spravijo še največje zanesenjake. A tisti, ki daljincev le niso imeli čisto pri roki, jih po naslednjem voditeljičinem stavku zagotovo niso več iskali. Ker je namreč kultura tako zelo pomembna za identiteto Slovencev in smo zaradi nje postali to, kar smo, »smo vam pripravili devet vprašanj«. V tistem hipu so lahko samo še naivneži verjeli, da se bodo morali strankarski prvaki sploh prvič (in zadnjič) v letošnji volilni kampanji javno opredeljevati do zadevščin kulture. Pa čeprav jim bo za to namenjenih radodarnih pet minut. »Gospod Janez Janša, lepo prosim, če si lahko izberete številko od ena do devet,« je potem učiteljsko rekla voditeljica. In kviz, ki je kulturo zaobjel na ravni vprašanj tipa, kdo je bil letošnji prejemnik Prešernove nagrade, kaj je že nekoč spisal Trubar, ali pa, kdo so bili slovenski impresionisti, se je lahko začel.

Takoj ko so vprašanci, poslušno kot prvošolci, začeli odgovarjati na vprašanja, si prišepetavati in pomagati ter se pri tem skupaj s publiko v studiu kot da sproščeno zabavati, iskreno globoko v sebi pa so trepetali kot na maturi, saj se je večina v šolah bolj slabo učila, smo bili priče enemu najzgovornejših poglavij tokratne predvolilne kampanje. To je bila redkobesednost, ki je povedala veliko.

Pustimo ob strani retorično začudenje, da noben protagonist - morda zaradi treme, ali bo sploh znal odgovoriti na izžrebano vprašanje - ni protestiral proti temu, kako se je nacionalka lotila te, za našo identiteto bojda visoko cenjene surovine, in zahteval malce višjo raven debate. Za kdaj drugič prihranimo tudi to, da ni nihče ugovarjal predsedniku nacionalne stranke, ki se je odgovoru na svoje vprašanje izognil tako, da je Prešernove nagrade razglasil za politične. Tudi ni pomembno, še manj zanimivo razmišljati, ali si je s pravilnimi odgovori v tej kulturniški kvizkoteki kdo uspel pridobiti kakega neodločnega, a visoko kulturnega volivca. - Tisto, kar je vredno razmisleka, je namreč predvsem mentaliteta t. i. resnih medijev, med katerimi je, da ne bo pomote, nacionalka »le« simptom: prava vprašanja, povezana s kulturo, jih namreč sploh ne zanimajo zares. Če že, samo za hec. In prosti čas.

Tu kultura seveda ni mišljena kot del medijskih kronističnih zabeležk ali vse redkejših refleksij kulturnih in umetniških dogodkov, še manj je mišljena kot razdeljevanje vedno premalo številnih novcev. Kaj je torej - ko gre za medije - sploh še s to nesrečno kulturo? Marsikaj, če nam pomeni predvsem odnos do sveta, odnos do drugega, radovednost do različnih družbenih pojavov in odnos do brbotanja konceptov in idej, ki vsaj na prvi pogled niso v ničemer usodni za vsakodnevno družbeno ekonomiko, so pa še kako pomembni za to, kako neka družba misli, vidi in presoja samo sebe. Ta odnos je, ko govorimo o slovenskem medijskem prostoru, vse bolj ne-odnos ali celo vse bolj tudi anti-odnos.

Mediji so bili v zadnjih letih, v zadnjih tednih pa še posebej, polni - nemalokrat scela upravičenih - očitkov o vulgarni politizaciji javnega življenja. A obenem se niso niti za hip vprašali, koliko k njej pravzaprav prispevajo tudi sami, jo celo producirajo, generirajo in regenerirajo. Slovenski mediji se namreč velikokrat obnašajo in presojajo, kot da bi sami prebivali zunaj družbenega prostora, kot da s konstrukcijo njegove realnosti ne bi imeli ničesar, kot da so razrešeni vsakršne družbene odgovornosti. In ko se, pa čeprav upravičeno, pritožujejo nad neposrednimi vplivi politike v medijih, prav nič ne zardevajo, ko se pred njimi umikajo v varna in udobna zaklonišča ali pa obračajo svoje vrednostne barve v skladu z vsakokratnimi političnimi ali kapitalskimi lastniki.

Tudi to je kultura in tudi zato postajajo v domačih medijskih očeh vsakodnevni lokalni politični spektakli in debakli tako rekoč edini predmet njihovega poželenja, per se tema medijskega sveta in malodane ekskluzivni generator, ki medije ohranja pri življenju. Pa je politika, pa čeprav slovenska, res edina pomembna družbena tema? Ker če je, potem ni nič manj od nje pomembno spoznanje, da slovenski mediji sami sebe pravzaprav sploh ne doživljajo kot do življenja družbe in njenih raznobarvnih fenomenov razprtega in obenem distanciranega, dejansko miselno avtonomnega kronista in komentatorja, ampak se doživljajo, mislijo in delujejo - v dobrem in slabem - le še kot politika. Zgodovinar in slovenist Igor Grdina je na nekem mestu ugotavljal, da se slovenska politika nikoli ni želela misliti kot kultura, pa čeprav je ravno slovenska zgodovina polna pisateljev in kulturnikov, ki so bili nosilci pozneje v polju politike artikuliranih idej. Ob tem bi lahko potegnili analogijo in ugotovili, da tudi slovenski mediji pač ne želijo ali pa ne zmorejo misliti kot misli kultura. A kako pravzaprav sploh misli kultura?

Če smo namreč zaradi »kulture postali to, kar smo«, potem utegne biti s to (pred)kulturo nekaj hudo narobe. S kulturo, ki jo je na nedavnem simpoziju Slovenske matice na temo Ali prihaja konec Gutenbergove galaksije? (mimogrede, mediji so jo komajda zaznali) anekdotično priklical publicist Bernard Nežmah: v ljubljanskem antikvariatu je namreč naletel na drobno izdajo Evripidovega Hipolita iz leta 1925. Na njej je z roko napisano, da je - namreč knjiga sama - prva nagrada v plavalni štafeti na 4 x 14.5 metrov prosto ... Te kulture mediji skorajda ne zaznavajo več. Pa to pomeni, da je tudi zares ni več, da je le še antikviteta? In da so potemtakem relevantni, ko politike sprašujemo o prihodnosti, samo še odgovori na neduhovita in za stvar samo omalovažujoča vprašanja o Prešernovih nagrajencih? Ne pa, denimo, vprašanje, kdo bo, ker resnično razume, da je to pomembno za družbo, prevzel odgovornost za prihodnost novega Nuka, ki je, seveda s tem, da ga ni, brez dvoma ena najbolj antikulturnih gest slovenske države. Kdo bo šel torej v akcijo, ki bo peljala v še globljo gradbeno jamo od te, ki jo za zaplakatirano ograjo gledamo že več kot desetletje? Kdor ima torej zares namen postaviti temeljni kamen, naj prvi vrže kamen. Morda prileti tudi na prvo stran kakega časopisa ali v elitni termin kake televizije. Morda, ni pa nujno.

Iz tiskane izdaje Dela