Mož v pajkicah

The Wrestler

ZDA/Francija, 2008

režija Darren Aronofsky

Rokoborec je resda zmagal na zadnjem beneškem festivalu, toda še več publicitete je doživel zaradi domnevne velike vrnitve Mickeyja Rourka, za mnoge pozabljenega in propadlega igralca, v devetdesetih letih profesionalne športne karikature iz tretjerazrednega boksarskega ranga. Rekli so mu »El Marielito«.

Američani ljubijo t. i. comebacke; po obupno pretencioznem Vodnjaku (2006) se ni vrnil le režiser Aronofsky, prvak enosekundnih kadrov, tresoče se kamere in urbane mizantropije, temveč - tako večina - tudi Rourke. V resnici ni šel nikamor. Drži, zadnje čase res ni užival superzvezdniškega statusa, čeprav je bil vseskozi med nami; samo opaziti ga je bilo treba. V smislu kvalitetnega dela je Rourke zadnjih deset let ustvaril nekaj najboljših igralskih stvaritev svoje kariere. Če nimate predsodkov pred stranskimi vlogami, potem so ekscentrični liki v filmih Zadet (2003), Mesto greha (2005) in Domino (2005) enakovredni Randyju »The Ram« Robinsonu, upehanemu rokoborcu - pred kratkim ga je ruknil infarkt -, ki je dneve slave doživel konec osemdesetih let, zdaj pa v skladiščih in šolskih telovadnicah nastopa za drobiž pred peščico orgazmičnih metalcev.

Rokoborec je soliden film z mestoma ganljivimi momenti, toda prepriča predvsem zaradi Rourka, detajlov iz zakulisja dogovorjenih rokoborskih dvobojev in prepričljivega prikaza kamaraderije med tekmeci. Po drugi strani je scenarij debitanta Roberta D. Siegla prepleten z obupnimi klišeji eksistencialne drame po ameriško: simbolna paralela rokoborcu kot »telesnemu delavcu« je Randyjeva simpatija Cassidy (Marisa Tomei), ki ne nastopa le kot pregovorna striptizeta z zlatim srcem, temveč je obenem mati samohranilka ... Počakajte, za popolno melodramo o propadlem sleherniku manjka vsaj še ena travma; seveda, Randyjeva dolgo zapostavljena hči, ki se kot odkljukani kliše iz slabega scenarističnega priročnika pojavi od nikoder in prav tako nenadoma tudi izgine!

Ko se ameriški režiserji lotijo socialnega realizma, nas praviloma obdarujejo z vstopnico v svet cenenih emocij. Aronofsky, ki doslej ni ravno slovel kot avtor treznih filmov, ni izjema. Enako kot rokoborci tudi njegov opus (Pi, 1998; Rekvijem za sanje, 2000) temelji na slogu, zunanjosti, hipnih impresijah. Če Rokoborca primemo z dramskega vidika, je mala polomija; k sreči ga lahko enakovredno gledamo s spektakelskega, kot film o igri, nastopanju, nastopaštvu in fizičnem teatru rokoborcev, ki prinaša resnico o dogovorjeni športni predstavi in zlaganosti šovbiznisa. In največja predstava je prav Mickey Rourke, napumpani, iznakaženi, neštetokrat zašiti steroidni monstrum, ki potrjuje, da body art ni zgolj stvar konceptualne umetnosti in sodobnih razstavnih prostorov, temveč tudi življenjskih zablod. Največkrat ga najdemo v resničnosti, včasih pa tudi na filmu.