Mrtvašnica v studiu

Ljubljana – Pred dvema letoma se je javni zavod filmski studio Viba film Ljubljana, ki deluje kot nacionalna tehnična filmska baza, preselil v nove prostore v ljubljanskih Stegnah. Z Vladimirjem Peruničičem , direktorjem omenjenega zavoda, ki sodeluje pri nastajanju večine slovenskih filmov iz tako imenovanega nacionalnega filmskega programa, smo se pogovarjali o upravljanju filmskega studia, o snemanju domačih filmov, o zunanjih filmskih produkcijah in koprodukcijah, oglasnih sporočilih in o sodobnih tehnologijah, ki se jim v fazi nastajanja filmov skorajda ne moremo več izogniti.

Kdaj je javni zavod filmski studio Viba film Ljubljana tudi uradno začel delovati v novih prostorih?

Uradno smo prostore svojemu namenu predali lanskega 8. februarja. Poprodukcijski del filmskega studia smo začeli opremljati malo kasneje. Najprej je na vrsto prišel del za nelinearno obdelavo slike, letos pa smo namenu predali tudi zadnji del studia – sodobno opremljene prostore za obdelavo filmskega tona.

Kaj vse se skriva v Vibinih prostorih?

Upravljamo dva filmska ateljeja in produkcijske prostore, ki so vezani na oba ateljeja. Filmarjem omogočamo najem premične filmske tehnike in opreme za uporabo v ateljeju ali zunaj njega (filmske kamere, luči, scenska tehnika, mikrofoni, snemalniki za zajem filmskega tona in drugo). Tretji del predstavljajo poprodukcijske storitve.

Smo se Slovenci z novim filmskim studiem že vrisali na zemljevid filmsko razvitih evropskih držav?

Novi produkcijski in poprodukcijski prostori so bili eden od ključnih pogojev, da evropska filmska industrija začne na Slovenijo gledati z zanimanjem. Novi prostori Vibe so nujen, nikakor pa ne zadosten pogoj.

Kaj še potrebujemo, da bi tujci drli k nam snemat filme?

Prizadevanju Vibe mora slediti tudi širša infrastruktura. Hotelske nastanitve morajo biti odlične in poceni, spremeniti pa se mora tudi davčna politika. Za zdaj takšni pogoji niso uresničeni. Določeni filmski krogi se zaman obračajo na ministrstvo za finance s prošnjo, da ustvari mehanizem, s katerim bi uspešneje privabljali tuje filmske produkcije v Slovenijo.

Kako privabljate domače in tuje filmske producente?

Svoje storitve oglašujemo izključno z osebnimi stiki in z ustno reklamo. Pomembno je, da se o Vibi širi dober glas. Naš cilj je, da bi filmskega producenta s svojimi storitvami v vseh fazah nastajanja filma kar najbolj zadovoljili. Po odhodu iz naših prostorov bo takšen producent svojo pozitivno izkušnjo posredoval drugim producentom.

Se je naložba države v novi filmski studio že končala?

Z ministrstvom za kulturo, preko katerega naš javni zavod dobiva proračunska sredstva, smo že sklenili pogodbo v vrednosti 80 milijonov tolarjev. Z njimi bomo v prihodnjem letu končali naložbo v ljubljanski filmski studio javnega zavoda Viba film, ki je opredeljena v naložbenem programu.

Kdaj natanko bo naložba končana?

Naložba bo zagotovo končana v predvidenem roku, morda pa celo do pol leta prej.

Kakšna je njena skupna vrednost?

Skupna vrednost naložbe je tri milijarde tolarjev, kar je 250 milijonov tolarjev manj, kot smo predvideli leta 2000 ob začetku realizacije naložbenega programa. Pripravljati smo ga začeli že v letu 1996. Najprej smo v sodelovanju z uporabniki storitev filmskega studia Viba film in strokovno ter drugimi javnostmi pripravili projektno nalogo.

Kdaj je bil program naložbe dokončan?

Naložbeni program je bil v osnovni različici pripravljen leta 2000. V njem smo na eni strani opredelili cilje in potrebe, na drugi pa predvideli stroške gradbenih, inštalacijskih in obrtniških del. Poleg stroškov, povezanih z objektom, so bili v program vključeni tudi stroški za tehnologijo, v njem pa smo razkrili tudi poslovni načrt – koliko ljudi bo zaposlenih v zavodu, kolikšni bodo stroški njihovega dela, kakšni bodo stroški blaga in storitev.

Boste omenjenih 250 milijonov tolarjev porabili za financiranje novih filmskih projektov?

Filmski studio Viba za svoje delovanje prejema sredstva, določena v letnih pogodbah. To pomeni, da omenjenih 250 proračunskih milijonov tolarjev v našem zavodu sploh nismo prejeli. Prihranek izvira iz dejstva, da smo se delu sprva načrtovanih dejavnosti javnega zavoda odrekli, ker bi bila naložba v njih po stroškovni plati neopravičljiva.

Katerim dejavnostim ste se odrekli?

Na začetku priprave naložbenega programa je bil v novih prostorih predviden tudi laboratorij za fotokemično obdelavo 35-milimetrskega filmskega traku. K obdelavi filmskega traku nas je zavezoval tudi sklep iz takrat veljavne ustanovne listine javnega zavoda Viba film. Kasneje smo spoznali, da bi bil filmski laboratorij znotraj Vibe nedonosen in finančno prevelik zalogaj. Na ministrstvu za kulturo so se modro odločili, da bi bilo dobro rešitev filmskega laboratorija iskati drugje. Ne nazadnje javni zavod RTV Slovenija že upravlja laboratorij za fotokemično obdelavo 16-milimetrskega filmskega traku.

Ideja o filmskem laboratoriju za obdelavo 35-milimetrskega filmskega traku znotraj Vibe je tako ugasnila že na začetku, čeprav Slovenija takšnega laboratorija še nima?

Res je, fotokemični laboratorij je odpadel že na začetku. Namesto njega smo predvideli del tako imenovanega digitalnega filmskega laboratorija. Vključeval bi napravo za prepis slike s filmskega traku v nizkoločljivostni elektronski slikovni zapis (telekino), visokoločljivostni optični čitalec filmskega traku za digitalizacijo slikovnega zapisa in enoto za visokoločljivostni optični izpis digitalno obdelanega slikovnega zapisa nazaj na filmski trak.

Ampak tudi digitalnega filmskega laboratorija v Vibi danes ni!

Sčasoma smo spoznali, da tudi nakup omenjenih naprav ne bi bil ekonomsko upravičljiv. Menili smo, da bi s tem podvajali zmogljivosti zavoda RTV Slovenija, ki napravo za telekino že ima. Poleg tega tovrstna dejavnost bolj sodi v filmski laboratorij kot pa v filmski studio.

Nekateri menijo, da bi se naložba v fotokemični laboratorij za obdelavo 35-milimetrskega filmskega traku povrnila že zaradi zdaj dokaj razširjenega snemanja oglasnih sporočil pri nas.

V naši državi se večina oglasnih sporočil resnično posname na 35-milimetrski filmski trak, vendar se za slikovni zajem v tem primeru porabi bistveno manj filmskega traku kot pri snemanju celovečercev. Če bi bil laboratorij zanimiv za trženje storitev v oglaševalske namene, bi se za njegovo postavitev odločil že zasebni kapital.

Mar Slovenci res posnamemo tako malo filmskega traku, da se naložba v filmski laboratorij ne bi povrnila?

Poraba filmskega traku pri nas ne opravičuje naložbe v filmski laboratorij. Največji porabnik 35-milimetrskega filmskega traku je slovenski nacionalni filmski program. Znotraj njega se vsako leto posnamejo približno štirje celovečerni filmi, zanje pa se – ocenjeno na palec – skupno porabi 160.000 metrov filmskega negativa. Če temu prištejemo še trak za snemanje kratkih filmov, oglasnih sporočil, za potrebe slovenskega filmskega arhiva in kinoteke, dobimo skupno približno 400.000 metrov 35-milimetrskega filmskega negativa.

Morda veste, koliko filmskega negativa obdelajo v kakšnem manjšem fotokemičnem laboratoriju v tujini?

V manjšem filmskem laboratoriju Elektrofilm iz Berlina na leto obdelajo približno 1,2 milijona metrov 35-milimetrskega filmskega negativa, kar je ravno dovolj, da laboratorij preživi.

Po katerih vaših storitvah je največ povpraševanja?

Največje povpraševanje je po naši premični filmski tehniki, saj se z njo posnamejo praktično vsi slovenski igrani filmi. Še posebno to velja za filmske projekte, ki so že od začetka financirani s sredstvi javnega zavoda Filmski sklad Republike Slovenije. Pri njih sodelujemo v celoti, zato je omenjena premična tehnika več kot 80-odstotno zasedena že z izvedbo nacionalnega filmskega programa.

To pomeni, da je premična tehnika praktično ves čas v uporabi.

Včasih celo preveč, ker se v tem primeru troši hitreje, kot predvidevajo računovodski standardi o amortizaciji. V tujini se s posamezno kamero posnamejo dva do trije celovečerni filmi na leto, pri nas jih s posamezno kamero posnamemo štiri ali celo pet!

Načrtujete kakšno novo naložbo v snemalno tehniko?

Posodobiti želimo izbor filmskih kamer, vendar smo kot javni zavod tudi tu odvisni od državnih sredstev. Ministrstvu za kulturo smo že predložili program za prihodnje leto. V njem smo zaprosili tudi za sredstva za nakup nove 35-milimetrske filmske kamere. Nakup bo kot običajno potekal preko javnega naročila.

Kateri model filmske kamere bi vam najbolj ustrezal?

Na svetu so trije vidnejši izdelovalci 35-milimetrskih filmskih kamer: francoski Aaton, nemški Arri in ameriški Panavision. Kamere Panavision največ uporabljajo v Hollywoodu, v Evropi prednjačijo kamere nemškega izdelovalca. Kamere izdelovalca Arri tudi pri nas uspešno uporabljamo že desetletja. Naša želja je, da bi sledili razvoju na področju filmskih kamer, zato se obračamo k najnovejši generaciji tonskih kamer Arricam, ki so rezultat pripojitve avstrijskega podjetja Moviecam k münchenskemu Arriju.

To je najbrž zelo napreden snemalni sistem.

Pri 35-milimetrski kameri Arricam je mehanski le sistem premikanja filmskega traku, ki se v osnovi ni spremenil že sto let. Vsi drugi sklopi kamere so povsem elektronski. Novejše leče, ki jih Arri izdeluje, so že opremljene s posebnimi tipali lds (lens data system), ki omogočajo upravljanje leč na daljavo.

Kdaj ste opravili zadnji nakup 35-milimetrske filmske kamere?

Našo zadnjo kamero, Arriflex 535b, smo kupili avgusta 2001, njeno predhodnico, Arriflex 535, pa konec leta 1996. Obe sta že nekoliko zastareli, vendar še vedno uporabni. Tehnično in računovodsko sta že amortizirani.

Domnevam, da boste zaradi visoke cene kupili zgolj eno kamero.

Drži. Gre za zelo drago opremo, zato je naša pobožna želja, da bi od ministrstva dobili dovolj denarja vsaj za nakup telesa kamere Arricam (studijska različica stane 158.600 evrov ali dobrih 38 milijonov tolarjev, op. p.). Do nakupa novejše optike in preostalih pripadajočih pripomočkov bi za snemanje z arricamom uporabljali optiko in filmske kasete obeh arriflexov.

Kako pomembna je za vas naložba v novo filmsko kamero?

Nova 35-milimetrska kamera je za nas nujno potrebna, saj zgolj z dvema že rahlo zastarelima kamerama zelo težko izpeljemo nacionalni filmski program.

Ali s snemalno opremo zdaj sploh lahko tekmujete s preostalimi ponudniki najema snemalne tehnike na slovenskem trgu, recimo podjetjema Arkadena in Videoprodukcija Kregar?

V tem pogledu ne vidim težav, ker je trg urejen. Na začetku je bilo nekaj nerazumevanja okoli statusa filmskega studia Viba film. Poslušati smo morali tudi očitke, da smo nekakšna dvoživka.

Ste res?

Viba film je javni zavod s poslanstvom. Naša prva naloga je ponuditi vso tehnično podporo za izvajanje nacionalnega filmskega programa, ki ga sprejme Filmski sklad RS. Po črki zakona moramo vsem njegovim izvajalcem ponuditi storitve neodplačno ...

... ker vas plačuje država?

Tako je. Smo posredni porabnik proračunskih sredstev in pri izvajanju nacionalnega filmskega programa sodelujemo s producenti, katerih filmske projekte je Filmski sklad RS vključil v svoj program. Svoje storitve vsekakor zelo natančno ovrednotimo, vendar producentom računov ne izstavljamo. Naše storitve so poleg finančnih sredstev, ki jih Filmski sklad RS prispeva neposredno producentom, skupni vložek države v filmske projekte.

Koliko finančnih sredstev prejme producent takšnega filmskega projekta?

Producentom celovečernih filmov, katerih izdelavo financira Filmski sklad RS, v povprečju zagotavljamo storitve v vrednosti približno 60 milijonov tolarjev. Zaradi širjenja obsega naših storitev, tudi zaradi zagona programa zaključne obdelave tona, se bo njihova vrednost še povečala.

Boste zato od države zdaj prejemali več sredstev?

Vsako leto producentom ponudimo bistveno več storitev, kot pa dobimo sredstev od ministrstva za kulturo. Za pokrivanje stroškov blaga in storitev 10.800 kvadratnih metrov velikega novega filmskega studia nominalno dobivamo celo manj sredstev, kot smo jih dobivali na Zrinjskega 9. Na starem naslovu Vibe filma smo delovali na 2600 kvadratnih metrih v sto let starem objektu, struktura stroškov pa je bila popolnoma drugačna kot zdaj.

Kaj pa trženje Vibinih storitev na prostem trgu?

Kot direktor javnega zavoda se popolnoma zavedam, da so državna sredstva omejena. Prav zato Viba film deluje tudi na odprtem trgu, kjer želi ustvarjati dodatne prihodke. Vendar na trgu zelo težko delujemo, ker smo praktično vseskozi zasedeni z izvajanjem nacionalnega filmskega programa.

Ali to tudi pomeni, da na trg izdelave oglasnih sporočil ne posegate?

Da, ker je politika javnega zavoda, da na področje ustvarjanja oglasnih sporočil, ki je pretežno v domeni podjetja Arkadena, ne posegamo. Še več, včasih z Arkadeno celo sodelujemo, ko želijo v studiu posneti oglasno sporočilo za pomembnega naročnika. Seveda pri tem uporabijo svojo premično filmsko tehniko.

Viba film s podjetjem Arkadena na odprtem trgu torej ne tekmuje?

Med Vibo in Arkadeno ne vidim nobene tekmovalnosti, prej združljivost, ker je trg urejen. Viba izvaja nacionalni filmski program, Akadena deluje tržno. Prav tako ni nič narobe, če ima Arkadena filmske ambicije in posname kakšen celovečerec.

Ali je sredstva, ki jih filmski producenti prejmejo od Filmskega sklada RS, treba porabiti le v javnem zavodu Viba film?

V prejšnjih splošnih pogojih poslovanja Filmskega sklada RS je bilo takšno določilo res zapisano, zdajšnji in bivši statut javnega zavoda Viba film pa ga nista vsebovala. Pri pisanju novih splošnih pogojev Filmskega sklada RS je sodeloval tudi Urad za nadzor državne pomoči. Na njegovo pobudo se je sporno določilo nadomestilo z določilom, da imajo producenti pravico do uporabe storitev javnega zavoda Viba film.

Torej lahko slovenski filmski producent finančna sredstva, ki jih je prejel od Filmskega sklada RS, porabi tudi za najem premične filmske tehnike drugih ponudnikov?

Producent lahko premično snemalno tehniko najame drugje, vendar mora zanjo plačati. Pri nas jo dobi neodplačno, ker njen najem predstavlja vložek države v filmski projekt. Vložek Filmskega sklada je pri takšnih projektih seveda večji.

Kaj ima od tega javni zavod Viba film?

Viba od povečanja finančnega vložka države v posamezne filmske projekte nima neposrednega »dobička«. Krovno pogodbo namreč skleneta Filmski sklad RS in filmski producent. V pogodbi je zapisano, koliko sredstev bo posamezni projekt prejel v denarju za pokritje stroškov in avtorskih honorarjev ter v kakšni vrednosti bo njegov producent lahko uporabil Vibine storitve.

Vašo udeležbo pri posameznem filmskem projektu potemtakem določi že Filmski sklad v dogovoru s filmskim producentom?

Res je. Filmski sklad RS in producent si tudi razdelita prihodke iz naslova trženja kinovstopnic za ogled posameznega filma. Sklad finančnemu vložku sorazmeren delež prihodka, ki ga prejme od producentov, vrne v proračun za nove filmske projekte.

Viba pri delitvi prihodka torej ni udeležena?

Ne, čeprav bi bilo prav, da bi nekaj denarja po tej poti dobila tudi Viba za obnovitev premične filmske tehnike, ki se je uporabljala med snemanjem določenega celovečerca.

Ali kot član nadzornega sveta Filmskega sklada RS veste, koliko sredstev filmski producenti po koncu trženja v kinematografih vrnejo Filmskemu skladu?

V nadzornem svetu Filmskega sklada RS predstavljam javni zavod filmski studio Viba film Ljubljana, ker tako določa akt omenjenega sklada. V njem sta tudi predstavnika javnega zavoda RTV Slovenija in društva slovenskih filmskih ustvarjalcev. Za podatke bi morali vprašati direktorja javnega zavoda Filmskega sklada RS.

Lahko poveste, koliko so zasedeni snemalni ateljeji v Vibi?

Naša snemalna ateljeja in pripadajoči prostori zaradi snemanja slovenskih filmov niso zasedeni toliko kot premična filmska tehnika. Nemalo domačih filmskih produkcij snemanja v naših ateljejih niti ne predvidi. Ateljeja tako oddajamo tudi za druge projekte, ki niso zgolj filmski.

V snemalnih ateljejih so bili organizirani koncerti, gledališke predstave, modne revije ...

Hišna politika je, da želimo biti širše odprta hiša kulture in ne zgolj filmsko usmerjena. Morda bo že jutrišnji filmski projekt predvidel, da je v ateljeju treba posneti kakšno gledališko predstavo, modno revijo ali koncert.

Ste lahko bolj natančni glede zasedenosti ateljejev?

Če upoštevamo tudi druge dogodke, ki so potekali v naših snemalnih ateljejih, ugotovimo podoben izkoristek prostorov kot pri premični filmski tehniki.

Koliko celovečernih filmov ste v ateljejih posneli letos?

Spomladi smo gostili snemanje koprodukcijskega filma Dobro uštimani mrtveci (izvirni naslov filma je Fino uštimani mrtvaci, op. p.) režiserja Benjamina Filipoviča. Za potrebe snemanja so filmarji v treh tednih v velikem ateljeju zgradili mrtvašnico ...

Mrtvašnico?!

Da, prizore v njej so posneli v enem tednu, preostale prizore pa na lokacijah v Bosni in Hercegovini. V ateljeju je prizore filma Rdeča obzorja posnel tudi režiser Igor Šterk, režiserka Janja Glogovac pa je v njih posnela prizore filma L ... kot ljubezen.

Mar niso to trije celovečerci, ki jim je Filmski sklad letos odobril finančna sredstva?

Res, vsi trije so letos dobili sredstva Filmskega sklada RS in vsi trije so se nastajali tudi pri nas.

Kateri filmski projekti so se še snemali v vaših ateljejih?

K celovečercem je treba prišteti še letošnje filmske projekte študentov Akademije za gledališče, film, radio in televizijo.

So naši filmski producenti že spoznali prednosti snemanja v ateljejih?

Slovenski producenti prednosti snemanja v ateljeju vedno bolj spoznavajo. Pri tem ne smemo pozabiti, da naši filmarji vse desetletje niso imeli možnosti zanj. Vmes sta se vsaj deloma izgubili potrebno znanje za takšno snemanje in zanimanje za posebne filmske poklice.

Kdo preskrbi sodelavce posebnih filmskih znanj in poklicev pri posameznem filmskem projektu?

Zdaj je to naloga producenta, ker ima Viba film kot javni zavod, podobno kot druge državne inštitucije, omejitve zaposlovanja novih sodelavcev.

Ali to slovenskemu filmu škoduje?

Niti ne, ker je vsak film samostojen projekt. Država mora poskrbeti le za to, da bodo posebni filmski poklici vpisani v razvid poklicev. Mislim, da se to vprašanje že ureja. Ljudje s posebnimi filmskimi znanji bi morali dobiti možnost delovanja kot samostojni kulturni delavci.

Morda veste, koliko se v Sloveniji vlaga v izobraževanje tehničnih filmskih poklicev?

Natančnega podatka nimam. Vem, da scenografi navadno prihajajo iz vrst arhitektov. Sicer pa tudi na področju filma velja, da je najboljša šola delovna praksa.

Kako je s hišnim izobraževanjem v Vibi?

Vrednost nove tehnične opreme je navadno tako visoka, da v javnem razpisu predvidimo tudi izobraževanje za ravnanje z njo. Običajno iz tujine pripeljemo strokovnjake, ki nam razložijo delovanje in upravljanje ter vzdrževanje posameznih kosov filmske tehnike.

Boste ljudi s posebnimi filmskimi znanji v prihodnje iskali tudi v Evropski uniji?

Glede tega smo zelo odprti. Javni zavod filmski studio Viba film Ljubljana zdaj zaposluje 16 delavcev in direktorja, preostali z njim sodelujejo skozi različna pogodbena razmerja. Večina sodelavcev je vezana na posamezen filmski projekt.

Ali se lahko zaposlovalna politika v Vibi spremeni?

Če se javni zavod Viba film preoblikuje v javno gospodarsko podjetje, se položaj zaposlovanja lahko spremeni. V Vibi skušamo poleg dobrih prostorskih in tehničnih razmer zagotavljati tudi kar najvišjo profesionalno odličnost, ki pa jo lahko dosežemo le z dobrimi kadri.

Kako ste stopili v stik s tonskim mojstrom Manfredom Arbterjem?

Z javnim razpisom smo iskali tonskega mojstra, ki bi ponovno zagnal program obdelave filmskega zvoka. V Vibi tona nismo obdelovali že od poznih sedemdesetih let. Pri iskanju znotraj meja naše države nismo bili uspešni, kajti k sodelovanju smo želeli povabiti nekoga s potrebnimi filmskimi izkušnjami.

Kaj ste naredili potem?

Po natančnejši analizi smo ugotovili, da je pomanjkanje ljudi s takšnim znanjem logično, ker v Sloveniji storitve obdelave filmskega tona zdaj ponuja le Viba. Pravega človeka smo nato začeli iskati na širšem območju, gospoda Arbterja pa smo po srečnem naključju »odkrili« v nemškem filmskem studiu Babelsberg.

Ali mlade Slovence zanima proces nastajanja filmskih vsebin?

Seveda. Večina danes posnetih filmov, pri katerih javni zavod Filmski sklad Republike Slovenije s sredstvi ni udeležen, nastane z zasebnimi sredstvi. Največkrat so posneti s cenovno dostopno digitalno videotehniko.

Toda tehnika tukaj ne igra ključne vloge.

Res je. Ne glede na uporabljen medij je snemanje filmov zelo draga umetniška praksa in mlad človek, ki se odloči posneti film, mora imeti v sebi neskončno željo, moč in energijo.

Ali Viba sodeluje pri takšnih »gverilskih« projektih mlajših filmskih ustvarjalcev?

V Vibi smo poskrbeli, da sta filma Tu pa tam režiserja Mitja Okorna ter Norega se metek ogne režiserja Mitja Novljana dobila boljši ton. Oba sta bila posneta z digitalno snemalno opremo.

Koliko tehničnega znanja premorejo mladi filmarji?

Mladi poleg ustvarjalnih zmožnosti premorejo tudi nekaj tehničnega znanja. Poznajo pot, po kateri se pride do končnega filmskega izdelka. Prav zato nanje vedno gledam z zelo dobrimi očmi. Ustvarjanje s cenovno dostopno tehniko je hkrati tudi priprava na snemanje s profesionalno filmsko opremo.

Ali razlikujejo med amatersko in profesionalno filmsko produkcijo po tehnični plati?

Opažam, da zelo težko sledijo skokovitemu razvoju filmske tehnike, ker so predvsem pripovedovalci zgodb. Toda nekateri imajo kljub temu zavidljivo tehnično znanje.

Kaj predlagate?

Dobro bi bilo, če bi pri »gverilskih« filmskih produkcijah sodeloval tudi vodja tehnične produkcije in poprodukcije. Nekakšen svetovalec, ki bi mladim ustvarjalcem priskočil na pomoč v poplavi vseh mogočih zapisov slike in tona ter jim predlagal zanje najugodnejšo tehnično/tehnološko pot do končnega izdelka. S tem bi se občutno zmanjšale njihove težave zlasti pri končnem prenosu avdiovizualnega zapisa na 35-milimetrski filmski trak.

Toda takšnega svetovalca bi bilo treba plačati!

Razumljivo je, da si številni filmarji takšnega svetovalca ne morejo privoščiti. Toda po drugi strani zlasti mlajši velikokrat uberejo avtorski pristop, tehničnemu vidiku snemanja pa posvetijo premalo pozornosti.

Na okrogli mizi o digitalni filmski produkciji v sklopu zadnjega festivala slovenskega filma se je pojem digitalni zapis uporabljal v dveh pomenih: kot nadomestilo za zapis na filmskem traku in kot cenovno ugodnejša možnost filmske produkcije.

Številni amaterski filmarji mečejo v isti koš nizkoločljivostni in visokoločljivostni digitalni slikovni zapis. Pomembno se jim zdi le to, da je filmski zapis binarni, kar je seveda napačno tolmačenje.

Se da filme brez digitalnih orodij danes sploh še izdelati?

Največ filmov se še vedno posname na klasični filmski negativ in se jih s pomočjo filmskega pozitiva predvaja v kinodvoranah. V vseh vmesnih fazah se filmski zapis, tako slikovni kot tonski, danes obdeluje v digitalnem zapisu z računalniškimi orodji.

Se z digitalno videokamero za domačo rabo lahko posname izdelek, tehnično primerljiv s tistim, ki je posnet z visokoločljivostno (hd) digitalno kamero?

Tega se zagotovo ne da narediti. Pogrešam tehnično znanje pri ljudeh, ki se o teh stvareh pogovarjajo kot kvazi poznavalci in pri tem mešajo pojme.

V čem se zapisa razlikujeta?

Zapis na devedeju je po karakteristikah enak obstoječemu domačemu videozapisu na videokasetah vhs in beta. Spremenila se je le njegova oblika. Prej je bil zapis analogen, zdaj je digitalen.

Kam potem sodi zapis hd?

Med klasičnim televizijskim in filmskim zapisom se je pred leti pojavila tretja oblika – visokoločljivostni digitalni videozapis, tako imenovani high-definition (hd). To ni nadomestek niti za domači videozapis niti za klasičen 35-milimetrski filmski zapis.

Toda v Cinealti, podjetju japonskega izdelovalca zabavne elektronike Sony, ki je zapis hd izumil, so še pred kratkim trdili, da se bo z zapisom hd končalo obdobje snemanja na filmski trak.

Sony je bil na začetku trženja visokoločljivostne digitalne tehnologije morda nekoliko preveč agresiven. Tehnologija za zajem, obdelavo in reprodukcijo zapisa hd je zelo draga, način snemanja pa ni prav nič cenejši in nič drugačen od snemanja s klasično 35-milimetrsko filmsko kamero Arri, Panavision ali Aaton.

Kje vidite največjo težavo zapisa hd?

Samo Sony podpira več normativov visokoločljivostnega avdiovizualnega zapisa, kar pomeni, da je na trgu poplava normativov, ki se med seboj ne razumejo najbolje.

Ampak upravljavci televizijskih programov takšne zapise podpirajo.

Prav lahko se zgodi, da bo kateri izmed visokoločljivostnih videozapisov že jutri postal splošno veljaven normativ televizijskega zapisa, kar je zelo dobro.

Kaj pogrešate pri visokoločljivostni digitalni videotehnologiji?

Problem vidim v tem, da je tehnologija za zajem in obdelavo zapisa hd zelo draga in si jo lahko privoščijo le najbogatejše televizijske postaje. Tehnologija bi morala omogočiti demokratizacijo medija. Mulcem, ki imajo zgodbo, bi morala omogočiti, da jo po tehnični plati posnamejo prav tako dobro, kot bi jo posneli strokovnjaki. Takšna demokracija je ogrožena, če vlada zmeda na področju normativov digitalnih slikovnih zapisov.

Kaj predlagate?

Menim, da bomo udarili mimo, če bomo definiranje tako pomembnih normativov prepustili tržno usmerjenim proizvajalcem opreme in filmskim studiem. Mednarodna politika bi se morala aktivneje vključiti v proces določanja digitalnih visokoločljivostnih normativov, ker bo sicer tehnologija ponovno v domeni najbogatejših narodov, drugi pa bodo še naprej njihovi kulturni sužnji.

Menite, da bo visokoločljivostni videozapis zamenjal zapis s 35-milimetrskega filmskega traku?

O tem močno dvomim, ker je po tehničnih karakteristikah 35-milimetrski filmski trak še vedno najboljši nosilec slikovnega zapisa.

Zakaj?

Zapis hd je v svoji osnovi visokoločljivostna televizija, ki ima namesto 625 linij, kot jih premore normativ pal, kar 1080 linij. Kakovost slike je mnogo boljša kot pri običajni videotehniki, kar je zelo dobro zlasti za snemanje dokumentarnih del. Za snemanje filmskih zgodb ta zapis ni primeren, ker nima atmosfere, nima duha, nima potrebne patine. Skratka nima tistega, s čimer direktor fotografije in režiser ustvarjata slikovno podobo filma.

Toda filmarji, ki zgodbe posnamejo v visokoločljivostnem digitalnem videozapisu, se lahko filmski podobi ne nazadnje približajo z obdelavo zapisa v poprodukcijski fazi.

V čem je potem vic? Zakaj bi se z digitalno tehniko skušal približati nečemu, kar lahko s klasičnim fotokemijskim postopkom dosežem brez težav?

Kaj pa digitalni kino?

Digitalni kino s prej omenjenim visokoločljivostnim videozapisom nima nič skupnega.

Kaj je potem cilj digitalnega kina?

Pri digitalnem kinu gre izključno za posel. Hollywood je namreč odvisen od prihodkov, ustvarjenih s prodajo kinovstopnic v prvem in drugem koncu tedna, ker lahko že naslednji teden v kinodvorane pridejo novi tržno zanimivi filmski naslovi.

Ampak večina filmskih naslovov pride v kinodvorane še vedno na filmskem traku.

Za kar najboljši tržni izplen v tako kratkem obdobju morajo filmski distributerji večjih ameriških filmskih studiev naročiti in v kinodvorane razposlati tudi do 8000 kopij posameznega filmskega naslova. Vendar z njimi ne morejo zapolniti niti severnoameriškega kinematografskega trga, kjer obratuje več kot 25.000 kinodvoran. Druga težava je, da pri takšni količini filmskih kopij že prvi ali drugi dan prikazovanja katera od kopij zmanjka vsaj za nekaj ur, že naslednji dan pa se z nje presneti film pojavi na internetu in na piratskih devedejih.

V čem je torej trik digitalnega kina?

Digitalni kino bo v nekem trenutku omogočil hkratno distribucijo filmskih vsebin po vsem svetu.

Imate z digitalnim kinom že kakšno izkušnjo?

Na letošnjem sejmu IBC v Amsterdamu sem si ogledal digitalno filmsko projekcijo. Visokoločljivostni digitalni filmski zapis 2K je bil predvajan s predvajalnika izdelovalca Doremi, slika pa projicirana s projektorjem izdelovalca Christie. Moram priznati, da me je ogled povsem prepričal.

Ali je visokoločljivostni digitalni zapis 2K (2048 x 1556 točk), ki je za malenkost boljši od zapisa QXGA (2048 x 1536 točk), dovolj zmogljiv za prikazovanje v kinodvoranah?

Za naslednjo sejemsko prireditev IBC so izdelovalci tehnične opreme že napovedali digitalno filmsko projekcijo ločljivosti 4K. Mislim, da ni daleč dan, ko bo mogoča tudi projekcija digitalnega zapisa ločljivosti 8K.