Tiskane izdaje
Zgodovina kaže, da so občutek za poezijo imeli le tisti prvi možje v državi, ki so prihajali iz demokratske stranke. Prvi pesnik, ki je recitiral svojo stvaritev na svečani zaprisegi, je bil Robert Frost, eno največjih imen ameriške poezije. Frost, ki je bil še v času svojega življenja zelo priljubljen, saj je dobil kar štiri Pulitzerjeve nagrade za poezijo, po njem pa so še pred njegovo smrtjo poimenovali šolo in knjižnico, tistega januarskega jutra leta 1961 ni imel sreče, saj je bilo na dan inavguracije Johna F. Kennedyja peklemansko mrzlo, hkrati pa je takrat že 86-letnemu pesniku sonce sijalo naravnost v oči. Zaradi zaslepljenosti ni videl lista pred sabo, zato je namesto pesmi, ki jo je napisal posebej za to priložnost, povedal eno od svojih starih, ki jih je znal na pamet. »To pesem sem izbral namesto tiste, ki je nisem mogel prebrati,« se je Frost poslovil od množice, ki je drgetala v mrazu.
Na svečanostih, ki spremljajo inavguracije, je leta 1977 nastopil tudi pesnik in pisatelj James Dickey, a avtor knjige Odrešitev (Deliverance), po kateri je bil leta 1972 posnet zdaj že kultni film, pri sami svečani zaprisegi Jimmyja Carterja ni sodeloval. Ljubitelji poezije so morali dočakati novega predsednika iz vrst demokratske stranke, da so med zaprisego novega voditelja države lahko spet slišali pesnika. Oziroma pesnico. Leta 1993 je namreč v čast Billa Clintona svojo pesem z naslovom Ob utripu jutra prebrala temnopolta pesnica, pisateljica, igralka ter borka za državljanske pravice Maya Angelou. Avtorici, ki se je proslavila zlasti z avtobiografijo v šestih obsežnih delih, se je nastop izplačal, saj se je po inavguraciji prodaja nekaterih njenih knjig celo šestkratno povečala, njena založba Bantam Books pa je morala ponatisniti 400.000 izvodov njenih knjig, da je zadovoljila povpraševanje.
Predsednik Clinton je tudi na svojo drugo inavguracijo povabil pesnika. Leta 1997 je s pesmijo O upanju in zgodovini nastopil Miller Williams, ki prihaja iz Clintonove domače zvezne države Arkansas. »Tisti, ki so sanjali o enakih možnostih za vse otroke, ne smejo dovoliti, da le sreča odpira vrata,« je v pesmi, v kateri je opisoval svoje sodelovanje v boju za pravice temnopoltih državljanov, recitiral Williams.
V torek bo v čast zaprisega 44. ameriškega predsednika svojo pesem, katere besedilo je še vedno skrivnost, prebrala pesnica Elizabeth Alexander. Pred nastopom jo bo imel čast videti le njen mož - begunec iz Eritreje, slikar in glavni kuhar znane eritrejske restavracije Caffe Adulis v bližini univerze Yale - Ficre Ghebreyesus, ki je »moj prvi, zadnji in najbolj ostri kritik«, kakor se je v povoru za televizijsko mrežo CNN izrazila Alexandrova. Avtorica štirih pesniških zbirk, od katerih je najbolj znana Ameriško sublimno, ki je bila leta 2005 nominirana za Pulitzerjevo nagrado za poezijo, je družinska prijateljica Obamovih. A s sovrstnikom, ki so ga Američani izvolili za novega predsednika, se nista spoznala na univerzi v Chicagu, kjer je on predaval pravo, Alexandrova pa književnost, temveč na cesti, med ljudmi, ki sta jim hotela pomagati. Njen brat je Obami še bližje, saj dela kot svetovalec v njegovem tranzicijskem moštvu, a Alexandrova politika ni bila nikoli tuja, saj je bil njen oče Clifford, profesor prava, v 60. letih prejšnjega stoletja svetovalec za državljanske pravice pri predsedniku Lyndonu Johnsonu, leta 1977 pa ga je Carter postavil za prvega temnopoltega obrambnega ministra v ameriški zgodovini.
Več v sobotni tiskani izdaji Dela!
