Tiskane izdaje
Če se lahko v zvezi z opero na Slovenskem človek zgraža nad marsičim, se vsaj ne more nad tem, da se nacionalno gledališče ni spomnilo na Haydnovo leto - na Mozartovo se npr. ni (s tem skladateljem se, to je najhuje, sploh ne ukvarja). No, Haydnov prispevek v operno zakladnico se ne more primerjati z Mozartovim, kar pa seveda še ne pomeni, da je brez odlik. Res pa je, da ravno zgodnji Apotekar, ki ga je ljubljanska Opera uprizorila v koprodukciji s Festivalom, kot sila preprosta igrica opazovalcu ne daje kakšnih zanimivejših spoznanj o skladateljevi operni tvornosti.
V glasbi te banalne, šablonske, po Goldoniju nasukljane buffe še najbolj izstopata težnja po širše oblikovanih ansambelskih finalih in izraznost orkestra oz. njegova občasna tipizacijska sugestivnost (mdr. turkerijska). To ekspresivno gestiko je bil zmožen z dinamičnimi premiki, splošno točnostjo in iskrivostjo nositi operni orkester (na grajskem dvorišču sicer brez prave akustične zaslombe), po dirigentu, ki je zagotovil projektu glasbenostilni profil, hkrati pa vzorno skrbel za soliste in pevsko gibkost, ki sem jo sprva sicer pogrešal v recitativih, a se je prav v njih sčasoma razvila kot bleščeča teatralnost (prepir med Mengonom in Grilletto idr.). Uroš Lajovic - mož na pravem mestu. Slišali smo operni original, kakor ga je kritično izdal Landon.
Kako dandanes uporabno komedijantsko uzvočiti delce, napisano za razvedrilo rokokojskega dvora? S tem vprašanjem se je opazno ukvarjal prevajalec Jože Stabej, nabrit verzifikator. Odločil se je za metodo, znano iz operete, za aktualizacijske injekcije, tako da se iz Haydnove opere v omembah na lepem glasi naš trenutni vsakdan, od odnosov med Ljubljano in Zagrebom do tamifluja. Drugi dovtipkarski postopek (režiser ga zgrabi s hvaležnostjo) je seksualizacija. Ambient pod peterokotnim stolpom neogibno govori tudi čisto svojo zgodbo; nekaj tretjega pa je kostumska oprema po zamisli režiserja Rocca, ki z nekakšnimi maškarami iz čudaškega laboratorija skoraj zbriše stare komedijantske tipe in pretežno zgolj izrisuje svoje gege, v ansamblih pa sicer učinkovito požene mizansceno.
Pevci v splošnem dobro delajo. Plastičnega karakternega tenorskega razlikovanja med vlogama varuha Sempronia in ljubimca Mengona v odrski konstelaciji Aljaža Farasina in Dejana Vrbančiča žal ni. Urška Žižek je odločna Grilletta, sicer naivno posvetljena v recitandu, a žensko tehtnejša v cantabilu. Dunja Spruk (Volpino) je rojena za operno komiko, za absurdne položaje in preobleke; njeno pevsko oblikovanje je zadihano (da ne zapišem zapihano).
Pravzaprav ne vem, kakšen naj bo facit. Bodimo z majhnim zadovoljni? Ljubljanska Opera je sproducirala predstavo posebej za poletni festival. Že to je najbrž - glede na operne razmere v slovenski prestolnici - nekaj.
Mislim, da za operno kulturo pomeni več, če se v velikem delu, kakršno je npr. Traviata, pevske moči, ki si jih za izvedbo izbere državno gledališče, izkažejo s poustvarjalnimi dosežki ali celo presežki. Dan pred Apotekarjem je na Festivalu gostovala mariborska Opera z Verdijevo mojstrovino v De Anovi potratni inscenaciji, ki dobi na odru Gallusove dvorane, predvsem pa s Petjo Ivanovo v glavni vlogi, nekoliko globlji nadih (z dirigiranjem Staneta Jurgca pa deloma zgubi svežino kontrastov).
Na Ivanovo kot članico ansambla kaže v prihodnje še bolj računati. Njena Violetta je integrirana vloga, čista in polna (oboje že samo v bravuri prvega dejanja), živeta v intenzivnih čustvujočih linijah in v razvojni doslednosti, z digniteto fizično krhke človeške veličine - v umetniškem ponotranjenju režijskega koncepta, katerega ekscesne robove logično razpusti (mila) osebnostna prisotnost. Partnerska vez z Mariusom Maneo je bila lepo razvita. Manea, ki v četrtek ni bil optimalno zbran, saj je imel precej vstopnih lapsusov, je sicer prepričljiv Alfred. Baritonist Paolo Rumetz je vskočil namesto Stefana Antonuccija; Očeta Germonta izkleše glasovno (brez žametne mehkobe) kot izrecno starčevsko patriarhalno figuro.
Iz sredine tiskane izdaje Delo
