Na pusti planoti ...

Circus Fantasticus

Slovenija, 2010, 74 min.

scenarij in režija Janez Burger

Na pusti planoti (posneti na našem Krasu) na pol razdejana hiša, v njej moški in dva otroka, kmalu tudi truplo mrtve ženske, očitno matere in žene; pravkar se je moralo zgoditi nekaj strašnega. Potem pride mimo razmajana cirkuška karavana in se ustavi. 
 Po začetnem nezaupanju se med domačini in prišleki splete zavezništvo. Na bližnji morski obali (posneto na Irskem) ležijo trupla vojakov. Po določenem času (dnevih, tednih?) se cirkus skupaj z moškim in otrokoma odpravi dalje, v neznano. – To ni vsa zgodba, ker se ta razrašča tudi v komaj nakazana razmerja med osebami, je pa njeno ogrodje. Tudi če izvemo za to ogrodje, ne izvemo 
o filmu skoraj nič.

Circus Fantasticus je film, o katerem ni mogoče in ni treba povedati veliko. Ne zato, ker je brez besed – kar je bil že pred premiero njegov najbolj razvpiti atribut –, pač pa zato, ker je konceptualno narejen kot klasično »odprto delo«, kar pomeni, da je količina razlagalnega govora premo sorazmerna z oddaljevanjem od artefakta. Več kot o njem govorimo, bolj se njegova osnovna pojavnost izmika. Edini primeren odnos do tega in takšnih filmov je torej neposreden »fenomenološki« stik z njim, nobeno poročilo ga ne more nadomestiti.

Tak zadržek seveda ne pomeni, da je novi film Janeza Burgerja nekaj skrajno enkratnega, čeprav je ta – metaforični, alegorični, simbolični – tip produkcije tudi znotraj art filmarije razmeroma redek. Tveganje, da se bo mreža znakov zavozlala ali razpadla v nepovezane in torej slabo razumljive korelacije, je namreč prevelika (to se je na primer zgodilo davnima slovenskima filmoma, Ranflovi Mrtvi ladji in Klopčičevemu Oxygenu). Burger, ki ga je v odprto metaforično označevanje neslo že v prejšnjem filmu Ruševine, je spletel dovolj čvrsto mrežo simboliziranih pomenov, da vzdržijo logično zahtevo gledalčevega očesa. To oko ne ve za osnovne parametre prostora in časa, jasno pa mu je, da je uprizorjeni svet, ki ga gleda, znotraj te osnovne nevednosti konsistenten in prepoznaven kot arhetipski človeški svet. To pa že pomeni, da je ta konceptualni zastavek, preprosto rečeno, uspel. Eliminacija besede (nadomeščajo jo pestre zvočne in onomatopoetske vsebine) ni brez teže: dokazuje moč premišljeno uporabljene slike in montaže, med vrsticami pa sporoča, kako zelo je naše običajno komuniciranje inflatorno.

Toliko o izpostavljenih zadevah filmskega jezika. Kar zadeva zgoraj omenjeni arhetipski človeški svet, je stvar razmeroma preprosta. To je svet po katastrofi, kataklizmi, vojni (kar nima nobene zveze z znanstvenofantastičnimi projekcijami), vsekakor svet, v katerem je človek žrtev zgodovine. Ni pa povsem brez moči. Še zmeraj mu ostanejo različne preživetvene strategije, »filozofske« drže, predvsem pa ustvarjalnost. Vse to predstavlja cirkus s svojimi cirkusanti (avtorju je uspelo pridobiti vrhunske artiste), ki vzpostavljajo obnovitvene oblike življenja (prenašanje spretnosti, sposobnost vživljanja, možnost ljubljenja). Njihova neupogljiva drugost in drugačnost kulminirata v bleščečo predstavo duha in telesa, predstavo, ki na konkretni lokaciji seveda ni mogoča, mogoča pa je kot manifestacija upornega, zmagovitega duha. Tako je Circus Fantasticus predvsem triumf imaginacije in fantazije (tudi Burgerjeve seveda), s katerima se je mogoče dvigniti nad ruševine intime ali zgodovine. Zadnji kader, ko se karavana odpravlja dalje in v daljavo, je – edini – posnet iz ptičje perspektive.

Tako smo za film brez besed porabili kar nekaj, morda preveč besed. Opravičimo jih lahko z dejstvom, da gre za tip »odprtega dela« (kakor je ta koncept definiral mladi Umberto Eco), ki je tudi v svetovni kinematografiji redko uspešen, se pravi široko gledljiv, znotraj slovenske pragmatične in prizemljene kinematografije pa sploh. Circus Fantasticus je kot slikanica – v njem so vsa polja sicer že »pravilno« pobarvana, toda slike vseeno sprejemamo z radovednostjo in čudenjem.

Circus Fantasticus - kino napovednik