Tiskane izdaje
Pot na Orient
Študentska založba, zbrka Beletrina, Ljubljana 2009. 301 str., 25 evrov.
Orient ni samo ali predvsem geografski pojem, od nekdaj, še toliko bolj pa v današnjem svetu, ki je ena sama bipolarna motnja z nizko intenzivno in permanentno vojno, je Orient mesto projekcij Zahoda, sanjarij o haremih in tisočerih eksotičnih, intenzivnih kulinaričnih delicijah, strahov pred okrutnostjo, ki naj bi je bile deležne predvsem globoko deprivilegiranje ženske, to je področje, poseljeno z nevarnimi bradatimi oboroženci, kjer dnevno pokopavajo mladce s kar najbolj bučnim narekanjem in zraven sežigajo zastave držav svobodnega sveta. Orient je topos, sestavljen iz tistega, kar so h Karlu Mayu dodali senzacionalistični žurnalisti pod patronatom svojih kanclijskih političnih botrov, do zadnjega samih strokovnjakov za regijo.
Hladnik Milharčič, ki ga poznamo kot političnega komentatorja, vojnega dopisnika in eno žlahtnejših novinarskih peres sploh, ve, da stvari niso takšne, kot se zdijo pred prvim (p)ogledom. »Takoj ko odkriješ tančico, pa se pokaže v raznolikosti, ki ni nič drugačna od katerekoli druge družbe na svetu. Iranci gledajo iste filme kot mi, poslušajo isto glasbo in berejo iste knjige, le režim jih pri tem ne sme videti«, zapiše. Pot na Orient je tako knjiga, v kateri je opisanih nekaj njegovih potovanj in bivanj tam, kjer bi pričakovali, da je pravi Orient, od Nove Gorice preko Kaira, Carigrada in Irana, vendar je meja med Vzhodom in Zahodom nejasna, tipična islamska arhitektura se pokaže kot predelava zahodne ali kot ponaredek brez originala, tradicionalne čajnice samevajo, kadar ni zahodnjakov, da bi v njih tešili svojo željo po pravem Vzhodu, meje ni več, vse je prežeto eno z drugim in Hladnik Milharčič ugotavlja isto kot v podobno zasnovani knjigi Videonoč v Katmanduju Pico Iyer: odnos med Vzhodom in Zahodom ni enoznačen, Orient živi bolj v naših predstavah kot v resničnosti, tam se je zlepil z Zahodom do neprepoznavnosti, tako zelo, da je pripravljen svojo prepoznavnost, kakršno pričakujemo, ponarediti in nam jo prodati, če nas to že zanima. Tam, kjer bi pričakovali obrobje in provinco, najdemo ljudi, ki so kar najbolj svetovljanski in na tekočem, samozavestni, saj so v samem centru dogajanja. »Vsi so šli v Egipt. Bil je center sveta«, odgovori pripovedovalcu kulinarična specialistka, ki potico uvrsti med judovske jedi, na vprašanje, kako so se vsi, njena 'lešandrinka' Marija, ona in sploh vsi z vseh vetrov nabrani znašli v Kairu. Ravno ti in takšni sogovorniki so največji humus in zaklad tega pisanja; če je pisanje Sonje Porle, kadar se potepa po Afriki, ena sama nomadska dobrodušna odprtost in čudenje, potem se tokrat pozna, da je avtor bolj logistično in izobrazbeno pripravljen, hkrati pa žurnalistični premetenec, ki zna ustvariti in prepoznati situacijo, v kateri bo našel zanimivega sogovornika in od njega dobil kar največ. Meni se s taksisti in teroristi, z ženskami, ki v terencih divjajo čez sipine, s kolegi in poslovneži; Pot na Orient tako deluje kot zbrana poglavja vsega tistega, kar se je dogajalo ob intervjujih in reportažah, predvsem pa tistega, kar udarno in nepričakovano mehča naše predstave, predsodke in poglablja razumevanje.
»Če greš okoli in iščeš zgodbe, te zgodbe najdejo«, zapiše, in zgodba je lahko vse, od iskanja korenin čevapčičev do brskanja po zgodovini in obiska palestinskih begunskih taborišč. Če je kolumna komentar plus zgodba, potem je ta knjiga prešanka spretno izbranih, duhovito in živo izpisanih poročil brez komentarjev. Konglomerat doživetih zgodb, z vsemi oblikovnimi značilnostmi, s tipičnim fokusiranjem in smislom za paradoks, za preobračanje horizonta pričakovanja, z vsem, kar imajo velike.
