Nagrade umetnikom Talijinega hrama

Škofja Loka- V Škofji Loki bodo danes 36. podelili Severjeve nagrade za igralske dosežke. Podeljujeta jih Sklad Staneta Severja in škofjeloška izpostava Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Podeljeni bosta Severjevi nagradi za igralske dosežke na poklicnih odrih, Severjeva nagrada za študenta dramske igre in Severjeva nagrada za ljubiteljskega igralca. Podelitev bo ob 18. uri na Loškem odru.

Nagrajence je letos izbrala žirija v sestavi Vinko Moederndorfer, Branko Šturbej, Mojca Kreft, Alen Jelen in Alenka Bole Vrabec, je v imenu organizatorjev za Slovensko tiskovno agencijo povedal Marko Črtalič.

Pred slovesno podelitvijo Severjevih nagrad so odprli prodajno razstavo mojstra Vlastje Simončiča s fotografskimi posnetki Staneta Severja v gledaliških in filmskih vlogah. Po podelitvi bo Aleš Valič nastopil z monokomedijo Al' en al' dva Saše Pavček v lastni režiji.

Severjeve nagrade podeljujejo okoli 18. decembra, ob dnevu, ko je umrl Stane Sever (1914-1970), eden največjih slovenskih dramskih umetnikov. Tistega dne je tudi zadnjič stal na odru - v Ribnici na Pohorju je nastopil s predstavo Krotko dekle Dostojevskega.

Nagrajenci

Letošnja Severjeva nagrajenca za dosežke v poklicnih gledališčih sta Uroš Smolej, stalni član Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL), in Alenka Tetičkovič, dramska igralka v svobodnem poklicu. Za dosežke v ljubiteljskem gledališču Severjevo nagrado prejme Juša Berce, ki deluje na Loškem odru v Škofji Loki, študentsko Severjevo nagrado pa si delita Aljaž Jovanovič in Tjaša Ferme, oba z Akademije za gledališče, radio, film in televizijo.

Uroš Smolej je odigral vidne vloge v lanski in letošnji sezoni v MGL: bil je Carter v igri Prasica debela Neila LaButa v režiji Saša Anočiča (premiera 19. januarja 2006), Hamlet v tragediji Hamlet Williama Shakespeara v režiji Matjaža Zupančiča (premiera 6. aprila 2006) in Konferansje v musicalu Kabaret Joa Masteroffa, Johna Kanderja in Freda Ebba v režiji Stanislava Moša (premieri 19. in 20. septembra 2006). Smolej je eden najboljših igralcev generacije, ki je v gledališče vstopila v 90-ih letih. Njegova jasna in točna igralska figuralika je v temelju osredotočena na karakterjev fizis. Smolejeve karakterne drže, lahko bi jim rekli dramske skulpture, so sugestivne in že v izhodišču pomensko bogate, razmeroma obsežen izhodiščni pomenski volumen omogoča ukvarjanje z minimalističnimi psihološkimi nanosi.

Igralec daje gledalcu občutek, da njegove karakterje tvorijo pretežno detajli, ob tem pa ne izgublja pregleda nad osebo, ki jo igralec upodablja. Ravno fizični fundament ustvarja občutek, da je Smolejeva igra presenetljivo materialna in da ima povrhnjica njegovih likov tako rekoč taktilne lastnosti. Gledalec pri opazovanju Smolejevih dramskih likov nikoli ni sam, saj mu družbo dela stalna navzočnost igralčevega ustvarjalnega nadzora, ki med drugim govori o tem, kako veliki talenti svojega kreativnega potenciala nikoli ne želijo prepuščati naključjem, je med drugim zapisano v utemeljitvi.

Alenka Tetičkovič je kot igralka mlajše generacije s svojim igralskimi darom, večletnim delom v izveninstitucionalnih gledališčih, s študioznostjo, predanostjo ter z ustvarjalnim pogumom že vstopila v zrelo igralsko obdobje. Dokazala je, da je sposobna odigrati žanrsko zelo raznolike vloge ter se spopasti tudi z najzahtevnejšimi igralskimi nalogami. Prav v zadnji sezoni je dokazala, da se kot igralka zanimive interpretativne širine smelo spopada z različnimi režijskimi pristopi, zahtevnimi gledališkimi projekti ter gledališkimi poetikami.

Letos je ustvarila vidni, raznoliki igralski stvaritvi: Evo Braun v monodrami Eva, Hitlerjeva Ljubica Stefana Kolditza v režiji Andreje Kovač (ŠKUC gledališče in Cankarjev dom) ter stanodajalko Pat v komediji Tukaj Michaela Frayna v režiji Ivane Djilas (Mestno gledališče Ptuj). Vlogi je "gradila" v dveh stilih in z različnimi igralskimi postopki. Evo Braun kot žensko, ki je "vse stavila" na napačnega moškega in s tem izgubila sebe, ponos, srečo, dostojanstvo in življenje. Igralka slika skrajne razsežnosti lika, Evo Braun zgradi kot naivno muenchensko provincialko, ki je z zemeljsko erotičnostjo hotela preračunljivo zmagati, a je ostala poražena. Stanodajalko Pat pa je ustvarila kot karikaturo starke, ki vdira v dom podnajemnikov. Izdelala jo je realistično, kot neutopično karikaturo, z igralsko domišljijo in virtuoznostjo obrti in discipliniranostjo telesa pa ji vnaša življenje ter žlahtno humornost. Tetičkovičeva je umetnica s široko emocionalno in intelektualno refleksijo, so zapisali podeljevalci.

Juša Berce , zasvojena in zvesta gledališču, je pot igralke začela v domačih Poljanah z vlogami v ljudsko zasnovanih dramskih predstavah. V spominu je ostala kot prikupna, radoživa in neskončno vdana ljubeča Meta v Tavčarjevem Cvetju v jeseni, preudarna ravbarska nevesta Lenka v Tavčar-Torkarjevem Ravbarskem cesarju, trdoživa Brina v Hofmanovi drami Dan in vsi dnevi, trdno na tleh in v življenju stoječa dekla Liza v Cvetju v jeseni. Po premoru se je vrnila na oderske deske, tokrat Loškega odra, kjer je ustvarila vrsto prepričljivih odrskih likov. "Juša Berce svoje vloge živi, zato pa stopajo osebe, ki jih na odru oživlja, pred nas polne krvi in energije s trmastim prepričanjem, da imajo svoje mesto v življenju," so zapisali v utemeljitvi.

Aljaž Jovanovič je v vlogi Sganarela v Molierovem Zdravniku po sili z bravuroznim komedijantskim zanosom obvladal notranji in zunanji svet lika v odnosu do situacije, v kateri se na silo znajde kot zdravnik. Psihološka stanja in zunanjo komičnost je združil v enovit lok ter ga v nizu izdelanih podrobnosti realiziral kot verjetno človeško odzivanje in ravnanje. Poleg talenta in prizadevnosti je izkazal poseben ustvarjalni pristop, svojsko razmerje do snovi in izrazito individualni način razreševanja vprašanj.

Tjaša Ferme je z vlogami Hermije v Shakespearovem Snu kresne noči ter Gospodične du Parcove in Martine v Molierovih komedijah Improvizacija v Versaillesu in Zdravnik po sili vzpostavila troje med sabo povsem različnih dramskih likov, v katerih pa je obenem izpričala svoj komedijantski talent, izjemno veselje in vero v igralstvo, a tudi že sposobnost samostojnega oblikovanja. S trojico likov je s svojo igralsko radostjo, iskreno odzivnostjo in izrazitim darom za notranjo dramatičnost dokazala, da je kot samosvoja osebnost obet za slovensko igralstvo.